DOKTOR SPIRA I LJUDSKA BIĆA

Arheološki Artefakti tehnofilskih civilizacija prošlosti ili Naučna fantastika kao žanr u umetničkim delima s kraja dvadesetog veka

Multimedia Records, 2007

Pod tem, vse prej kot običajnim naslovom sta dva albuma Dušana Mihajlovića - Spire in njegovega benda, katerega člani so se tako ali tako precej pogosto menjali. Prvi tako predstavlja leta 1980 posneti in šele 1986. izdani kultni album Dijagnoza, na drugem pa je javnosti prvič na voljo leta 1987 posneti, a do zdaj nikoli objavljeni Dizajn za stvarni svet. A najprej nekaj besed o tem, kdo Spira pravzaprav je, kajti v naših krajih se o njem prav dosti žal ne ve. V javnosti je s kitaro in glasom nastopal že od zgodnjih sedemdesetih let dalje, večjo pozornost je pritegnil šele 1977., ko je beograjska skupina Suncokret posnela in izdala njegovo pesem Prvi sneg, ki je postala velik hit. No, ravno nekje v tistem obdobju se je Spira naveličal blagozvočja akustike in večglasnega petja ter pod svojim vodstvom zbral zasedbo Doktor Spira i Ljudska Bića, s katero je začel nažigati alter rock. Bend je tako leta 1980 posnel prvenec Dijagnoza,ki je s svojo odštekanostjo nedvomno eden od bolj svetlečihbiserov rocka z območja nekdanje skupne glasbene scene. Že prvi komad Uvek isto zbogom je šus v glavo, intenziteta pa ne pade vse do sklepne kvazibalade Marina, ki nadvse primerno konča zbirko enajstih pesmi. Prepričan sem, da bo izdelek všeč vsem ljubiteljem poetike in zvoka Gori Ussi Winetou iz zgodnejšega obdobja (tj. do Etnocida in kasnejše Francijeve turboprodukcije). Tako nekako bi po moje zvenel Mance, če bi se odločil za rockovsko spremljavo! Spira je bil z zasedbo eden bolj samosvojih izvajalcev na beograjski sceni in nekakšen sopotnik tamkajšnjega novega vala (bojda mu lahko pripišemo kar nekaj zaslug pri nastanku legendarnega Paket aranžmana, v njegovi skupini je igral basist Švaba, sicer član Električnog orgazma ter Katarine II., itd.), čeprav se glasbeno ni navezoval nanj, temveč bolj na dosežke freakovskih avtorjev (tudi njegova plošča kdaj pa kdaj nekoliko asociira na nekatere stvaritve Magic Banda s Captain Beefheartom na čelu). Po tej poziciji me nekoliko spominja na slovenske Na lepem prijazni. Kakor koli že, čeprav je s teatraličnimi nastopi navduševal obiskovalce njegovih koncertov, mu plošče nihče ni hotel izdati vse do leta 1986, ko je menda za izdajo pri RTB zlobiral Bora Đorđević, takrat na vrhuncu slave. Ne smemo seveda pozabiti, da je bil zadnji pred ustanovitvijo Riblje čorbe član Suncokreta!

Tudi druga plošča je fina, čeprav po kompaktnosti in predvsem udarnosti ne dosega predhodne. Vsekakor velja izpostaviti nekaj odličnih komadov, kot so Radio paranoja, Crno je moja boja in Bio sam i ja na moru. Nekatere skledbe pa žal delujejo kot interpretacija poezije, ki jo zgolj spremlja glasba in kjer beseda in muzika nista integralno povezani. Preseneti (a sploh ne v negativnem smislu) tudi Mali grad, ki ga ne morem označiti drugače kot šanson. Ha, posneti sta tudi dve popolnoma solidni verziji zgoraj omenjenega hita iz sedemdesetih Prvi sneg. Sicer je plošča, ki jo sestavlja kar 21 pesmi, zvočno bolj spolirana od prve in z močno razširjenim instrumentarijem. A kot rečeno, manj povedna. Vsekakor obvezen nakup za vse, ki hočejo biti dobro razgledani po rock ustvarjalnosti v nekdanji SFRJ in za vse ljubitelje nekoliko bolj odtrganih ustvarjalcev!

Viktor Škedelj Renčelj - Viki