BOB DYLAN

Tell Tale Signs, The Bootleg Series Vol. 8

Sony, 2008

Osmi album v seriji »uradnih« bootlegov je, to je treba povedati kar takoj na začetku, ena najboljših Dylanovih plošč nasploh, morda celo med tremi najboljšimi, kar jih je posnel. Album je na voljo v enojni, dvojni ali trojni različici, pri nas ponujajo prvo in drugo, po tretjo boste morali v tujino; če imate seveda globok žep. Se pa splača. Za kaj gre? Pričujoči album ponuja redke in neizdane Dylanove posnetke iz obdobja 1989−2006, torej vse od plošče Oh Mercy, ki ga je v osemdesetih pri kritikih in poslušalcih nekako rehabilitirala, do zadnje studijske plošče Modern Times. Kot že pri prvih treh albumih iz serije Bootleg Series poslušalca pri osmici najbolj osupne količina izjemnega gradiva, ki ga glasbenik ni uvrstil na plošče. Red River Shore in Marchin' To The City, ki sta bili namenjeni za Time Out Of Mind (1997), a nista prišli v končni izbor, definitivno spadata med njegova najboljša dela, kar lahko mirno trdimo tudi za Dreamin' Of You in Huck's Tune; zadnja se je pojavila v filmu Lucky You. Alternativne različice pesmi z albuma ali za album Oh Mercy kažejo na evolucijo pesmi (Most Of The Time s kitaro in orglicami, Dignity v dveh različicah), na to, kaj vse se je dogajalo v njegovi glavi in v studiu, kako je marsikaj »prenapisal« in naredil na novo. S stališča glasbene zgodovine so tovrstni podatki neprecenljivi. Na pričujočem albumu objavljena različica pesmi Born In Time daleč prekaša tisto s plošče Under The Red Sky, pa že tista ni bila slaba. Različici skladbe Mississippi, napisane za Time Out Of Mind, a objavljene na Love And Theft (2001), sta prav tako zanimivi s stališča evolviranja pesmi; kako se je spreminjala in kakšna je bila potem različica, objavljena na plošči. Dylan ni bil nikoli »dokončen« in njegova največja odlika je, da pesmi nikoli ne zapoje dvakrat enako; prav zato je ta plošča tako dragocena.

Na prvih dveh zgoščenkah je še nekaj koncertnih različic njegovih pesmi ali priredb, ki jih na koncertih nujno igra (High Water, Lonesome Day Blues, Cocaine Blues, The Girl On The Greenbiar Shore), nekaj skladb iz filmov (Tell Ol' Bill, 'Cross The Green Mountain) in zanimiva izvedba pesmi 32-20 Blues Roberta Johnsona, ki je ni uvrstil na album World Gone Wrong v devetdesetih. Med biseri je tudi še neobjavljena izvedba pesmi Series Of Dreams, ki je bila eno največjih presenečenj že na prvih treh izdajah serije bootlegov, a se zdi, da je pričujoča še boljša. Med priredbami je tudi Miss The Mississippi Jimmieja Rodgersa, ki je vsaj po moje ena najboljših izvedb te pesmi poleg izvirnika, preseže tudi Jerryja Leeja Lewisa in njegovo tragično verzijo iz leta 1995. Tretja plošča je na voljo v različici deluxe – skoraj 90 evrov je veliko, a saj jih ne dajete vsak dan. Za ta denar dobite luksuzno opremljen paket, a pomembna je glasba – tretja tako prinaša še več neizdanih in redkih pesmi, ki jih enostavno morate imeti. Tistih 90 evrov sta vredni že samo koncertna izvedba pesmi Duncan And Brady in Mary And The Soldier z akustičnih snemanj v devetdesetih.

Arhivi so še polni neizdane glasbe Boba Dylana in že dolgo si želim, da bi pri Sonyju odprli še eno serijo dvojnih ali trojnih koncertnih plošč s turnej od leta 1989. Posnetki sicer krožijo med privrženci, vendar bi si zaslužili tudi uradno objavo. Album Tell Tale Signs morate imeti vsi, ki vam ni vseeno za dobro glasbo. In studijska trilogija, ki se je začela s ploščo Love And Theft (2001), še vedno ni končana. Morda bi bilo dobro, da bi za deveto poglavje uradnih bootlegov končno posegli v zakladnico, ki se ji reče Blood On The Tracks. Pravzaprav bi bil že skrajni čas!

Matej Krajnc