CHRIS ECKMAN

The Last Side of the Mountain

Sanje, 2008

Bliža se simpozij o poeziji Daneta Zajca in pri Beletrini je ravnokar izšla knjiga njegovih zbranih pesmi. Založba Sanje je poleti, ko je cvetel njen festival, »nepričakovano« izdala Eckmanovo ploščo Zajčevih pesmi in zgodbi dodala tudi novo zvočno dimenzijo.

Mene, vajenega Zajčevih pesmi s Škofovo spremljavo – tisto je bilo res nekaj kozmičnega – je ponovno osupnilo dejstvo, na koliko ravneh lahko delujejo različne uglasbitve in kako različni umetniki vsak po svoje vidijo in občutijo poezijo. Eckmanova plošča je – takšna, kot je – prav verjetno njegova najboljša z zasedbo Walkabouts vred, vsaj tako se mi zdi, ko jo vedno znova poslušam. Priznam tudi, da mi je pri glasbi Walkabouts vedno nekaj manjkalo, a ne vem, kaj. Morda prav kozmičnost, ki jo, spretno prestavljene v angleščino, ustvarjajo Zajčeve besede, pogojene z uglasbitvami človeka, ki si je upal poseči v zajčevsko »požganost« in ji dodati novo dimenzijo. Ko sem album prvič dal v predvajalnik, se mi je zazdelo, da je Eckman Zajčevo pesniško izkušnjo malce preveč omehčal, a potem mi je postalo jasno, da ni tako, da je le zvočna dimenzija drugačna, kot sem je bil vajen od prej; ni ostrine in slovanskega obupa Škofove harmonike. Nikakor ne gre za to, da bi poeta v Eckmanovi izvedbi predalčkali v folk rock ali kaj podobnega. V angleških prevodih besede dejansko dobijo novo izkušnjo in ustvarjalčev glas občasno sladkobno melanholičnost glasbe ves čas dviguje iz mehkobe.

Pesmi so prevajale štiri prevajalke, poleg Zajčevih pa najdemo na plošči še dve Eckmanovi – instrumentala, ki začinita začetek in konec plošče.

Dane Zajc je bil vedno dovolj širok, da je pesmim dopustil interdisciplinarnost, kar komu drugemu niti na kraj pameti ni padlo. Sicer ne spada med moje najljubše pesnike, a všeč mi je njegova razsežnost praznine, obupa in izgubljenosti; za to bo verjetno čas in prostor kje drugje, morda kar na prihajajočem simpoziju. Album, lično opremljen, kot se za Sanje spodobi, pa je še en dokaz, da literatura in glasba vedno hodita z roko v roki, najsi akademiki še tako vihajo nosove.

Matej Krajnc