EMERSON STRING QUARTET

Bach Fugues

Deutsche Grammophone, 2008

Godalni kvartet Emerson je eden izmed najbolj priznanih delujočih komornih sestavov na svetu. V nespremenjeni zasedbi deluje že več kot trideset let. Posnel je več celotnih opusov za godalne kvartete skladateljev Beethovna, Mendelssohna, Šostakoviča. Tokrat so se odločili za album z enaindvajsetimi fugami Johanna Sebastiana Bacha v priredbah za godalni kvartet, ki tematsko sledi njihovi komercialno najuspešnejši plošči iz leta 2003, Bach − Kunst der Fuge, na kateri so priredili zadnje Bachovo delo za štiri godalne instrumente. Gradivo albuma je izbrano iz Bachovih zbirk Das Wohltemperierte Klavier (WTK) I in II. Vsaka vsebuje po štiriindvajset preludijev in fug. Zasedba je iz tega obširnega cikla izbrala le del fug. Iz klavirskega zapisa za godala sta jih priredila skladatelja prejšnih obdobij E. A. Foerster in W. A. Mozart. Prvih pet, izbranih iz druge zbirke WTK, so priredbe Mozarta, preostale pa je priredil Foerster. Album tako vsebuje dvanajst fug iz prvega zvezka WTK in devet iz drugega. Začne se s fugo št. I v C-duru, energično, z močnimi in jasnimi poudarki. Začetni del plošče se sklene z meditativno interpretacijo fuge v h-molu. Drugi del, iz drugega zvezka, se začne s fugo v c-molu, ki izzveni v presenetljivo dramatičnem vzdušju. Album se konča s četrto in dvaindvajseto fugo prvega zvezka, kar je na prvi pogled nekoliko nenavadna postavitev. Razlog za njuno uvrstitev na konec plošče je v tem, da sta napisani v petglasnem stavku, preostale pa v štiriglasju. Zaradi polifonične strukture fug oziroma samostojno vodenih glasov je še posebno pomembna zvočna slika. Na tem posnetku stereo panorama ni dobro izkoriščena, saj instrumenti niso najbolje prostorsko razporejeni. Violini sta postavljeni preveč levo, viola in čelo pa preveč desno. Sredina panorame ostaja precej prazna. Hkrati je pri celotnem posnetku opaziti pomanjkanje dinamičnih sprememb, vse skupaj pa pripomore k težjemu sledenju posameznim glasov in manjši preglednosti za poslušalca.

Fuge v izvedbi godalnega kvarteta niso izvedene v baročnem slogu. To je še posebno opazno pri interpretaciji dvanajste in štiriindvajsete prvega zvezka, kjer se začuti romantičen pridih k dojemanju Bachovih fug. Pri nekaterih drugih pa je opaziti zanimivo, drugačno, morebiti ostrejšo, včasih celo na modernejša dela spominjajočo interpretacijo. Vsekakor se zasedba pri interpretaciji teh del, javnosti dobro poznanih, ni slepo držala odobravanih smernic glede izvajanja baročne glasbe in je tako glasbi dodala lasten pečat.

Kljub vsemu mi pri srcu bolj ostajajo legendarne Gouldove izvedbe Bacha, saj so posamezni glasovi lepše in pregledneje vodeni. Transkripcije Bachovih del za najrazličnejše zasedbe pa očitno postajajo čedalje bolj popularne. Nazadnje je več evropskih prestolnic najbolj osupnila in hkrati navdušila transkripcija Goldbergovih variacij v Sitovetskyjevi predelavi za godalni trio v izvedbi Rachlina, Imaijeve in Maiskyja. Žal pa nobena izmed omenjenih zasedb v bližnji prihodnosti ne prihaja v Slovenijo, še najbližje nam bo Emerson String Quartet, in sicer marca prihodnje leto v Münchnu.

Matija Strniša