Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Pirc

ETRAN FINATAWA

Desert Crossroads

Riverboat Records/World Music Network, 2008

Po uspešnih koncertnih turnejah se je zasedbi Etran Finatawa iz Nigra odprla priložnost za snemanje drugega albuma pri eni od sestrskih založb angleškega World Music Networka. Tam je pred dvema letoma že izdala prvenec (o katerem smo pisali tudi v Muski), ki je skupino ponesel na mednarodne glasbene trge kot eno zelo redkih skupin tega dela Zahodne Afrike. Novi album Desert Crossroads pomeni nadaljevanje prvotnega zvočnega koncepta te skupine in hkrati veliko korakov naprej proti jasnosti igranja in bolj družbeno angažiranim besedilom.

Zasedba Etran Finatawa je precej edinstvena tako glasbeno kot tudi glede na etnično-kulturne korenine: polovica članov je Tuaregov, druga polovica je iz skupine Wodaabe. Gre torej za dve ljudstvi izmed številnih iz sahelskega oziroma saharskega dela Nigra, v Evropi poznanih predvsem po slikovitih nošah in praznovanjih. Medtem ko so Tuaregi v zadnjem desetletju prebili na mednarodno tržišče glasb sveta predvsem s pomočjo nekaterih malijskih zasedb, je drugim to prvič uspelo z zasedbo Etran Finatawa. Ta skupina poleg tuareških Toumast predstavlja tudi edino prepoznavnejšo zasedbo iz Nigra s tuareškimi glasbeniki. Člani benda so album posneli v vsega skupaj štirih dneh med eno izmed lanskih turnej, ko jih je pot zanesla v Veliko Britanijo. Zasedba sicer šteje še več članov, kot jih je igralo v studiu. Producent plošče je bil Paul Borg, ki je v zadnjih letih pod okriljem prej omenjene založbe sodeloval pri nastajanju albumov še nekaterih drugih odmevnih afriških ustvarjalcev, kot sta Mory Kanté in Emmanuel Jal. Zvok na plošči je tako kot na njeni predhodnici neposreden in živ. Tuareški glasbeniki so prispevali igranje električnih oziroma akustičnih kitar, basa, bobna tindé ter vodilnih glasov, wodaabejski del zasedbe pa polifonijo spremljajočih vokalov in igranje različnih bučastih tolkal in kovinskih ropotulj. Skladbe so sestavljene iz puščavskih kitarskih »bluesovskih« preigravanj ter poudarjenih plesnih tolkalnih ritmov. Spremlja jih tuareški pripovedni slog petja v ospredju z wodaabejskimi melodijami v ozadju, te so občasno popestrene s pastirsko flavto oziroma pihalom, podobnim dudam. Tem puščavskim zvočnim slikam, kjer si lahko v ritmiki občasno predstavljamo tudi hojo kamel in saharske vetrove, je dodano tudi nekaj tradicionalnih skladb in krajših posnetkov preigravanj glasbenikov ob znamenitih čajnih ceremonijah v živo.

V primerjavi s prvencem je na tem albumu večino skladb prispeval vodilni tuareški pevec in kitarist Ghalitane Khamidoune. Medtem ko so bile na prvi plošči v ospredju ljubezenske in tradicionalne pesmi, so nova dela postavljena predvsem v sodobni Niger, z vsemi grenkobami in trezno kritičnostjo, ki jih prinaša življenje v urbanem okolju donedavnih nomadov, katerih rodno okolje vedno bolj izginja pod peskom rastoče puščave in opuščanja tradicij. Sporočilnost njihovih pesmi morda najbolje oriše komentar kitarista in basista Alhousseinija: »Besedila se ne nanašajo na naš nekdanji način življenja, temveč govorijo, kako se lahko oklepamo tradicionalnih vrednot v sodobnem življenju«. Kritično pojejo o umikanju proti zahodnjaškemu načinu življenja oziroma individualnosti in grabežljivosti, spodbujajo medsebojno sodelovanje in spoštovanje vseh ljudstev Nigra ter govorijo o težavah in lepotah rodne regije. Med temi se najde tudi kakšna wodaabejska skladba, ki se sicer tradicionalno uporablja v terapevtske oziroma zdravilne namene. Njihova zvočna kombinacija je tako rekoč edinstvena in vsekakor prepričljiva. Kot kaže njihova ustvarjalna moč, lahko od skupine še veliko pričakujemo.

Janez Pirc