GATUZO

Noge/ruke/glave

Dancing Bear/Spona, 2007

Minimalistični duh vedno bolj prevzema tudi rockerje; od štiri-, pet- in tudi veččlanskih (hipijevskih) bendov v 60. letih 20. stoletja, smo nato v 80. letih pristali pri najbolj običajni formi trojic, zadnja leta pa vedno pogosteje srečujemo tudi dvojce. Le kdo ni slišal za vznemirljive kreacije White Stripes in Black Keys ali za Demeter na domačem dvorišču? Hrvaška scena ima svojega predstavnika trenda v zagrebškem bendu Gatuzo. Sestavljata ga Damir Trkulja Šilja in Goran Martinjak, ki kot dvojec krmarita že od leta 2003, do diskografskega prvenca Noge/ruke/glave pa sta vzdrževala sloves demo benda. Na plošči si izmenjavata bas, prvi skrbi za vokale in kitaro, drugi za bobne, za piko na i pa sta pri dveh komadih k sodelovanju povabila gosta Zorana Čalića Zokija na kitari (najbolj znan kot član skupine Majke) in Igorja Djeke Iggyja na ustni harmoniki (član The Knuckleheads in gostujoči član na koncertih številnih hrvaških zasedb tipa The Babies in Messerschmitt).

Izdelek vsekakor zveni zanimivo in sveže. Čeprav se odkrito navezuje na rockovske obrazce, ki so jih v naši nekdanji državi oblikovali legende tipa Partibrejkers in predvsem Majke, mu uspe oblikovati prepoznaven naboj Gatuzo. Tvorijo ga melodičnost, energičnost, od akordov prevzeta kitara, žal precej linearni bobnarski ritmi, predvsem pa očitno namenoma izpostavljen in vseprisoten Šiljev vokal. Prav ta pomeni največjo težavo, ki Gatuzo loči od prej omenjenih legend »domače« rockovske scene – besedila. Velika večina teh blago rečeno ni dovolj močna, da bi naredila preskok oziroma v sebi nosila tisti potencial, ki poslušalca zagrabi. Refreni so šibki, vsebina naivna, banalna in daleč od poetičnosti. Njuna predstava zato ostaja zaprta za ožji krog rockovske populacije, ki ji za besedila ni veliko mar in se zadovolji z linearnimi oziroma ponavljajočimi se obrazci, kar proti koncu uro dolge plošče postaja vedno bolj moteče. Na prvencu sta fanta pokazala solidne temelje, prihaja čas za njun razvoj.

Viva