Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: BIGor

THE JIM JONES REVUE

s/t

Punk Rock Blues, 2008

A so to morda še neobjavljeni posnetki Jerryja Leeja Lewisa? Uf, kaj pa če so od Little Richarda?! Tako nabritega rock'n'rolla s podivjanim klavirjem že dolgo ni bilo slišati. Ne! To je prvenec skupine Jima Jonesa, ki je pojedel vsaj toliko amfetaminov kot omenjena junaka v zlatih letih. Jim Jones Revue silovito in neusmiljeno vračajo rock'n'rollu vse, kar je izgubil v zadnjih petdesetih letih – norost, podivjanost, neustavljivost, ostrino, neobrušenost, spolnost. Brez nostalgičnega naboja nabijajo pesmi, ki se v velikem loku izognejo rockabillyjevski zagledanosti v preteklost. To ni retro plošča, ampak eksplozija fizičnosti in seksualnosti. Boki plešejo sami od sebe. Pred očmi zaigra posnetek podivjanih plesalcev, s katerim se je svojčas, trideset let nazaj, začela glasbena oddaja Pop godba na TV Ljubljana. Jim Jones se je že zdavnaj sprijaznil, da se ni rodil v pravem obdobju, a je z rock'n'rollovsko revijo nad zgodovino in časom. Moderni ali stari časi mu ne delajo težav. Zanima ga le rock, in v tem je z zbrano ekipo več kot prepričljiv.

Kdo, za vraga, je Jim Jones? Od kod je ta tip? Če bolje pobrskate po lanski številki Muske (3-4/07), boste našli intervju kolega Terensa Štaderja z njim, ki je imel zgovoren naslov: Soul punk brez blefa. Da, to je dobra definicija početja njegove skupine Black Moses. Iz nje lahko povlečemo odlično opisno oceno njegovega najnovejšega benda – rock'n'roll brez blefa! Obenem nas ta intervju odpelje k še eni skupini Jima Jonesa. Psihedelično garažnorockovski Thee Hypnotics so na prelomu osemdesetih v devetdeseta dobro žgali hipnotični fluid Stooges, Pretty Things, Rolling Stones, MC5. Brezkompromisnost Thee Hypnotics in Black Moses ostaja prisotna tudi v The Jim Jones Revue, s katero je presegel dosedanje delo.

Plošča mine v tridesetih minutah kot blisk in medtem povzroči nekontrolirano trzanje kolen. Ne pusti nas pri miru, kaj šele ravnodušne. Pritisk se v trenutku dvigne do vrha in traja do konca. Med deset podivjanih skladb sta nevsiljivo vtaknjeni tudi obdelavi artefaktov, Pennimanova Hey Hey Hey Hey, ki jo je nabijal Little Richard, in Vickeryjeva The Meat Man, ki si jo je privoščil tudi Jerry Lee Lewis. Jim Jones Revue ne skrivajo vzorov in idolov ter ne kazijo njihovega dela. Nasprotno, tej glasbi vračajo pomen in jo z vso silo vlečejo iz muzeja. Vračajo v življenje!

BIGor