TM JUKE and THE JACK BAKER TRIO

Boto and The Second Liners

Tru Thoughts, 2008

Ime Tm Juke and The Jack Baker Trio je samo krinka, za njim se v resnici skrivata le dva – producent, didžej in dolgoletni sodelavec založbe Tru Thoughts TM Juke in izvrstni tolkalec Jack Baker. Njun skupni album je nastal precej zanimivo. Osnutke sta začela delati na turneji sijajne britanske pevke Alice Russell, na kateri sta sodelovala. Med nastopi sta v hotelskih sobah, na letališčih, v avtobusih in koncertnih dvoranah začela katalogizirati jazzovske klasike in počasi delati skice priredb, ki naj bi kombinirale jazz z godbami Južne Amerike. Vendar sta se tako ujela, da sta kmalu namesto predelav že pisala avtorske komade in končni rezultat je plošča Boto and the Second Liners. Na njej slišimo neverjetno večstranskost obeh protagonistov, saj driblata med sambo, bosso novo, klasičnim jazzom, funkom, reggaejem, hip hopom in še čem.

Dodatno mero pestrosti zagotavljajo gostujoči glasbeniki oziroma glasbenice, med njimi naj naštejem predvsem tri pevke – že omenjena Alice Russell, Kathrin Deboer (vokalistko zasedb Belleruche in koncertne različice benda Bonobo) in Andrea Triano – ki s precej raznovrstnimi slogi prispevajo svoje pri posrečenih posnetkih. Zanimivo je tudi, da je čisto vse na albumu odigrano, na njem ni ukradenih vzorcev, kar je definitivno novost v produkciji bolj znanega izmed dvojice, Tm Juka. Vse skupaj je bilo narejeno precej hitro, v dveh mesecih, bobne in tolkala sta večinoma posnela naenkrat, ker nista želela, da bi plošča zvenela preveč sproducirano, spolirano. Album funkcionira – izjema sta morda dva odvečna posnetka – je tekoč, domiseln in »nagroovan«. Juke in Baker ne komplicirata pri aranžmajih, raje gradita na preprostih, a neprežvečenih vižah, nepričakovano veliko je linij (pogosto razglašenih, skoraj plehgodbeno zvenečih) pihal. Med instrumenti sicer prevladujejo tolkala (in električni klavirji), na nekaterih posnetkih so basi sintetični.

Novodobne zmesi jazza, brazilskih in karibskih godb ter sodobne klubske produkcije se prepogosto ujamejo v past banalnosti, osladnosti in splošne dolgočasnosti. Producenti po navadi poskušajo prenesti zvrstne estetske standarde (in že ničkolikokrat slišane konvencionalnosti) v klubski kontekst, spotoma pa izgubljajo vso iskrivost in zrnatost. Tm Juke in Jack Baker sta se izognila tej zanki, še več, ponujata nam spontani in nepretenciozni jazz v najširšem pomenu besede.

Škoda le, da je plošča izšla šele na koncu poletja, saj je kot nalašč za počitniško poslušanje.

Borja M