MADILU SYSTEM

La Bonne Humeur

Stern's Africa, 2008

»Jean de Dieu Makiese, rojen 28. maja 1952 v Leopoldvillu v takratnem Belgijskem Kongu, poročen in oče štirih otrok, je umrl v Kinšasi v današnji Demokratični republiki Kongo 11. avgusta 2007,« so v začetku septembra lani poročali v glasbenih, pa tudi drugih, še posebno frankofonskih medijih. Kako tudi ne bi: za vedno je zapustil prizorišče še en pomemben sotrudnik pri najpomembnejših epizodah v zrelem obdobju izoblikovanja in potem planetarnega uveljavljanja moderne kongoleške popularne glasbe, veliko bolj znan pod nenavadnim nazivom Madilu System. Bil je eden najbolj cenjenih pevcev, skladateljev in posebno piscev besedil med izvajalci kongoleške rumbe. Kot pevec je zaslovel ob sodelovanju z velikim mojstrom te zvrsti Francom, ki mu je tudi dal ta vzdevek. Pridružil se mu je aprila 1980, do tedaj pa je imel za sabo že opazno kariero, saj je od poznih 60. let prejšnjega stoletja nastopal s kar nekaj lastnimi skupinami in sodeloval s številnimi drugimi ključnimi zasedbami na tamkajšnjem prizorišču. K Francu je prišel po dveh letih sodelovanja s še enim velikanom kongoleške rumbe Tabujem Leyem alias Rochereouxom v Orchestra Afrisa in z njim potem ostal vse od njegove smrti leta 1989. Po tem tragičnem dogodku se je večina članov Orchestra TPOK Jazz vrnila v Kinšaso, on pa je ostal v Evropi ter najprej s preostankom starih in z rekrutiranjem novih glasbenikov poskušal ohraniti in voditi TOPK Jazz. Leta 1993 se je sprijaznil s tem, da mu ta napor razen številnih sporov z množico tistih, ki so se razglašali za Francove dediče, prinaša bore malo, in je začel samostojno kariero. Veliko je tudi sodeloval z drugimi afriškimi, predvsem pa znanimi kongoleškimi glasbeniki pri različnih projektih, kot so zagotovo Odemba OK Jazz All Stars; med drugim smo ga slišali peti tudi v Francovi skladbi Mario na albumu Katekuba projekta Africando. Po letu 1995 je izdal serijo lastnih albumov. Gradivo za ploščo La Bonne Humeur so posneli nekje v prvi polovici lanskega leta po kosih, v različnih studiih v Parizu in Kinšasi. Izšla je ravno v času, ko je Madilu System dokončno odhajal. Tako gre za njegov zadnji posneti in hkrati že tudi prvi posthumno izdani album, ki v ničemer ne zaostaja za njegovimi prejšnjimi uspešnicami, kot sta bila albuma Pouvoir iz leta 2000 in predzadnji iz leta 2004, Bonheur. Nasprotno,po uspešnosti ju je celo presegel. Zagotovo je k temu svoje prispevalo tudi sovpadanje izida albuma in avtorjeve smrti, vendar je vseeno ključna vsebina, ki prepričljivo demonstrira, zakaj je bil cenjen kot eden najboljših pevcev posodobljene kongoleške rumbe. Plošča vsebuje deset pesmi, njihova izvedba je brezhibna, k čemur je svoje prispevala tudi vrsta vrhunskih kongoleških pevcev in izvajalcev. Zasedba se sicer personalno in instrumentalno spreminja od skladbe do skladbe, zato je tu smiselno omeniti samo nekatere bolj znane, čeprav je prav tako opazen prispevek nekaterih šele uveljavljajočih se sodelavcev. Na prvem mestu je Nyboma, spremljevalni vokalist v številnih komadih, v duetu z Madilujem pa tudi odpoje Jelousie, eno od dveh skladb, ki niso Madilujeve. Slišimo tudi kar lepo število drugih znanih pevcev, ki prihajajo iz Francovega kroga. Takšen je Wuta Mayi, ki je tisti drugi, čigar skladba je uvrščena na album − in jo prav tako odpoje v duetu z Madilujem. Tu je še Balou Canta, ki ga lahko postavimo ob bok omenjenih. Med instrumentalisti izstopata kitarista Caien Madoka in Syran Mbenza, pojavi se tudi basovski kitarist Ngouma Lokito, pomembno vlogo pa ima Manu Lima, ki sicer slovi kot producent, a je tokrat namesto tega vse skladbe na albumu opremil s klaviaturami in programiranjem ritmov.

Rezultat je prava doza izvrstnega sladkega nostalgičnega preigravanja sicer poznanih obrazcev kongoleške rumbe v domiselnih in mojstrsko izvedenih kombinacijah, številnih vratolomnih obratih, vokalnih in kitarskih bravurah in seveda deročem plesnem toku, ki se mu ni mogoče upreti. To je kajpada plošča za užitek; pri poslušanju pričakovano delajo predvsem noge, medtem ko se misel zlahka zaziblje v temeljito odsotnost.

Zoran Pistotnik