METALLICA

Death Magnetic

Zal Warnes Bros 2008

Ob ponovni aktivaciji in ustvarjalnem zagonu velikih skupin z dolgim stažem se vselej pojavljajo velika pričakovanja, temelječa na stari slavi, ter vprašanja, kaj imajo dolgoletni predstavniki glasbenih elit še za povedati. Ena takšnih skupin, ki je v zadnjih 15 letih vselej vzbujala pozornost z vsakim premikom, javno prisotnostjo, najavo in izdajo novega materiala, je vsekakor Metallica. Zasedba od svojega izraznega in komercialnega vrhunca, t. i. Black Albuma iz leta 1991, poredko preseneti poslušalstvo s kakšno studijsko izdajo, ki vselej išče stik s sodobnimi smernicami v lastnih, čvrsto rockovskih žanrskih okvirih. Redke izdaje so vselej pospremljene z vsem pripadajočim medijskim pompom, ki si ga zasedba, nedvomno najbolj vplivna v krogu metalurške godbe in široko razvejana pri širokih ljudskih množicah, tudi lahko privošči. Kvartet velja za enega od pionirjev, predvsem pa z nalezljivim slogom enega od glavnih promotorjev razvijajoče in spreminjajoče se metalske scene. Svojo pot je začela v zgodnjih 80. letih in v obdobju desetih let in po petih izdanih ploščah postala daleč največja institucija tega specifičnega žanra. Njihova peta plošča iz leta 1991 je tako požela sadove dotedanjega doslednega dela in se z lahkoto zavihtela na najvišja mesta vseh lestvic, saj so jo do danes prodali v več kot 22 milijonov kopijah. Na drugi strani sta njihova priljubljenost in predrugačen način dela odvrnila nekatere stare oboževalce, ki so fantom zamerili vrsto videospotov na glasbenih televizijah, ustvarjanje balad in potencialnih hitov. Metallica v 80. letih z eno izjemo namreč ni snemala videospotov ter se zaradi dolžine in kompleksne strukture svojih komadov ni pojavljala na radijskih postajah. Black Album pa je nato ponudil krajše pesmi v značilni štiridelni formi in iz Metallice ustvaril stadionski bend. A očitno jih je uspeh utrudil, saj so se po tem zavili v petletni molk, ki je med tistimi zvestimi oboževalci buril duhove. Leta 1996 so se na sceni pojavili z albumom Load, ki je ubral povsem drugačne strune, se obrnil k rockovski izraznosti, deloma celo v country, a vsekakor ohranjal težnjo po najširšem uspehu, ki ni praktično nikdar izostal. V nadaljevanju je zasedba iskala specifične poti v trših vodah, se podajala v objavljanje starih in ustvarjanje novih predelav ter sodelovala s simfoničnim orkestrom. Leta 2003 je bila končno izdana udarna plošča St. Anger in doživela mešane odzive, pred tem pa je kolektiv zapustil naveličani dolgoletni basist Jason Newsted. Po petih letih nekakšnega aktivnega premora, napolnjenega z občasnim koncertiranjem in izdajanjem posameznih komadov za različne kompilacije, kot so Maiden Heaven (Tribute to Iron Maiden) s komadom Remember Tomorrow in predelavo The Ecstasy of Gold za tribute ploščo We All Love Enio Morricone. Proces nastajanja nove plošče je dokaj podobna vsem njihovim projektom zadnjega časa. Že pred tremi leti se je namreč govorilo o novih materialih, vendar se je skladanje pesmi in snemanje zavleklo vse do letošnje jeseni. Po četrt stoletja so se člani Metallice odpovedali uslugam dolgoletnega producenta in občasnega studijskega basista Boba Rocka in se obrnili k še bolj renomiranemu Ricku Rubinu, ki je v bogati in uspešni karieri krojil zvok najuspešnejših težkorockovskih skupin, kot so Slayer, Slipknot, System of a Down in Danzig, obenem pa sodeloval z Run DMC, Public Enemy, U2, Johnnyjem Cashem, Justinom Timberlakom in Green Day. Sprememba na producentskem stolčku v zvoku plošče Death Magnetic ne pušča večjih sledi, razen tega, da so se odvrnili od suhega, surovega izraza predhodnice, kar je že v osnovi zavestna odločitev članov. Bend se je pomaknil h kompaktnejši zvočni sliki, se deloma obrnil k svojim koreninam in jih spojil s sodobnimi tendencami trenutnega navdiha. Končni izdelek je tako skupek različnih vplivov, med katerimi kot izkušeni glasbeniki z veseljem vijugajo in si v tem pogledu privoščijo marsikaj. Opazna je tudi zavest skupine, da se ni treba prilagajati željam založbe in publike, saj njihova znamka že dolgo nosi zlata jajca in je tako rekoč nedotakljiva. Tako izražajo predvsem zanimivo zmes rocka in metala v počasnem, a močnem tempu, ki ga občasno prekinjajo udarnejši rafali, na drugi strani pa uporabljajo spevne vzorce in preštevilne kitarske solistične vložke. Komadi so vsi po vrsti izrazito dolgi in kompleksno zastavljeni, večkrat prekinjeni in preusmerjeni iz osnovnega motiva. Metallica je posnela ploščo predvsem zase, brez oziranja na mnoštvo oboževalcev z različnimi željami, sledila je predvsem lastnem nagonu za raziskovanje izraznih možnosti svojstvene godbe po toliko letih. Razen ponovne predelave lastnega hita The Unforgiven III gre tokrat za povsem drugačne kompozicije, ki nedvomno ne bodo zadovoljile nostalgikov po katerem koli obdobju. Ob tem pa tudi komercialni uspeh ni mogel izostati, saj je zasedba takoj po izidu albuma Death Magnetic ponovno zasedla najvišja mesta svetovnih glasbenih lestvic.

Miha Colner