MOJOMATICS

Don't Pretend That You Know Me

Ghost Records, 2008

Bilo je pred tremi leti, konec maja 2005, ko sta kitarist in pevec MojoMatt ter bobnar DavMatic nastopila v izolskem Shoto klubu kot predvozača dvojcu King Khan in BBQ ter bila več kot prijetno presenečenje večera. Brez skrivalnic sta razkrila karte in s prepričljivim obvladovanjem odra in instrumentov predstavila svoj garažni krvotok, v katerem sta z znanimi citati iz bluesovske, rhythm'n'bluesovske, garažnorockovske zakladnice dovolj avtorsko in pristno opletala na vse strani. Utrinek tistega večera hranim v spominu s ploščo A Sweet Mama Gonna Hoodoo Me. V naslednjih treh letih sem se občasno navdušil nad novico, da Mojomatics prihajajo spet v naše kraje, česar pa nisem doživel. Zdaj sta fanta napovedana kot nastopajoča na letošnjem FV festivalu in s to potrditvijo je priletela v moja ušesa tudi njuna nova plošča, ki je spet lepo presenečenje.

Naslov albuma je podčrtan že z uvodnim trenutkom in ne morem se pretvarjati, da poznam ta bend. Če ne bi bilo naslovnice z imenom zasedbe, ga nikakor ne bi povezal z Mojomatics. Že pred tremi leti nista zvenela prav nič italijansko in sta se brez težav kosala z anglo-ameriškimi kolegi. Z novo ploščo ostajata v konkurenci, le da sta se preusmerila od klenega garažnega blues rocka v drugo (z)godbo. V uho nam iztočita spevne, melodične in poskočne pesmi, ki zvenijo kot najboljši punk rock s konca sedemdesetih let. Pogosto se zazdi, da bosta zdaj zdaj zaigrala Paint It Black v maniri Avengers, da bodo vsak hip razposajeno zadonela pihala avstralskih Saints ter da se jima bosta pridružila objeta Penelope Houston in Chris Bailey.

Fanta iz Mojomatics nista izneverila dosedanjega opusa. Pravzaprav jima je treba čestitati, ker sta znala pretrgati neposredne spone s šablonami blues punka in jih nadomestiti s precej unikatnim pristopom. Rdeča nit ostaja ista, prav tako korenine, le poudarek je na drugi ravni. Z bluesa sta prenesla težo na country oziroma pop, ki sta ga znala preplesti v pozitivnost punkovskega naboja. V dobre pol ure se naniza dvanajst skladb, ki podpihujejo dobro voljo, saj niso ne pretenciozne ne predvidljivo dolgočasne, ampak imajo v sebi najboljše atribute. Pesmi niso daljše od treh minut. Ravnajo se po receptu Micka Collinsa iz Dirtbombs, da morajo zabavati in da mora biti vsaka zase hit. To jima je uspelo. Ne obračajo sveta na glavo, ampak ga vrtijo naprej, kar je tudi treba znati.

BIGor