Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Pirc

NECO NOVELLAS

New Dawn − Ku khata

World Connection, 2008

Že dolgo nismo imeli možnosti slišati nekaj tako svežih in drznih zvokov iz Mozambika, kot jih na mednarodnem prvencu prinaša zasedba Neca Novellasa. Glasba iz te južnoafriške države je po koncu tamkajšnje dolgoletne državljanske vojne sicer postala ena bolj prepoznavnih tudi zunaj Afrike. Vendar tako kot za še marsikatero drugo mozambiško skupino je tudi za to zasedbo pravilneje, če govorimo o glasbah v množini. Stilsko je namreč album New Dawn – Ku khata takšna mešanica, da ji je vsaj v letošnjih mednarodnih izdelkih afriških ustvarjalcev težko najti par.

Pod imenom Neco Novellas se skriva istoimenski vodja zasedbe, kitarist, tolkalec oziroma bobnar ter producent te plošče, rojen kot Anselmo Johanhane. K snemanju plošče, za katero je napisal vse skladbe, je povabil še dva brata in dve sestri. Prva sta za ploščo prispevala kitare, bas in tolkala, sestri pa vokalne harmonije. Rezultat je zbirka skladb, ki pomenijo poklon raznolikim glasbenim vplivom in izvajalcem, s katerimi so se avtorji seznanili skozi življenje. To jih je popeljalo iz južnega Mozambika do Nizozemske, kjer je skupina danes bazirana. Medtem ko je brata Isilda in Nelsona pot pred tem popeljala v mozambiško sosedo Južnoafriško republiko, se je Neca glasbeno izobraževal v nekdanji kolonialni metropoli, Portugalski. Ker je tudi samo okolje južnega Mozambika vključno s sosednjimi regijami izrazito večjezično in je tradicionalno tudi prostor intenzivnih migracij, ne preseneča, da je pričujoča plošča tako heterogena. V glasbeni svet Neca Novellasa nas najprej uvede skladba, izvedena a capella, ki bi jo zvočno prej postavili v sosednjo Južnoafriško republiko, že nadaljevanje pa pomeni skok prek Atlantika v še eno luzofonsko državo, Brazilijo, z gostujočo pevko Lilian Vieira. Tudi preostale pesmi na albumu ne vključujejo samo preseganja različnih podsaharskih glasbenih vzorcev, ampak tudi močno črpajo iz obeh Amerik. Poleg pridiha sambe lahko občasno slišimo tudi drobce reaggaeja, pogostejše pa so predvsem funkovske ter jazzovske basovske in vokalne linije. Njihova glasba nas redno ponese nazaj v mozambiške in južnoafriške glasbene vode − od mozambiške marrabente do južnoafriškega jazza. Album je zapet v nekaj jezikih južnega Mozambika, v portugalščini, pogosto pa gladko preskoči v angleščino. Kot pove že naslov, govori o novih začetkih razumevanja, miru in ljubezni. Tako ni čudno, da v skladbi The Train, ki je sodobna aluzija na staro uspešnico južnoafriške legende Hugha Masekele, vlak − »stimela« − ne prinaša travm ob potovanjih v oddaljene kraje na nehumana dela, temveč pelje domov, kjer čakajo prijetna presenečenja.

Prehodi med stili in jeziki znotraj skladb ter med njimi so večinoma presenetljivo gladki, tako rekoč organski. Vseeno pa se v nekaterih delih zdi, da je takšna velika glasbeno-kulturna mešanica tudi breme za mlade izvajalce, saj se občasno izgubita jasnost ter prepričljivost siceršnje melodičnosti in energičnosti zasedbe. Kljub temu gre pri Necu in njegovi družini s še nekaj glasbenimi gosti za skupino tehnično dobro podkovanih in preciznih ustvarjalcev, ki poslušalca prevzamejo s toplim, pretežno akustičnim zvokom, ki bi znal biti blizu tudi ljubiteljem vokalnega jazza in drugih sodobnih godb sveta. Vsekakor bomo morali biti zelo pozorni na Neca Novellasa tudi naprej.

Janez Pirc