OF MONTREAL

Skeletal Lamping

Polyvinyl, 2008

Po dobrih desetih letih vsemogočih norčij bi bil že čas, da bi se Kevin Barnes utiril, naredil rekapitulacijo v obliki albuma z desetimi korektnimi pesmimi in uspeh, takšen ali drugačen, skoraj ne bi smel izostati. Ampak ne, Kevin je z norčavo bando pod imenom Of Montreal še enkrat presegel samega sebe. Njegovo povzetje ni utirjenje, ampak iztirjenje. Kdo, bolj razumen, bi metež idej razporedil v več albumov, ne pa vse stlačil v 15 šegavih zapisov.

Ob poslušanju se je nemogoče izogniti občutku, da prisostvujemo pravzaprav predstavi, pop opereti, postavljeni v cirkus, kjer se zamaskirane pojave zvijajo nad nami na trapezu. Uprizarjajo oziroma uglasbljajo norčave skeče, v njihovi režiji pripeljane do bizarnosti. Kičasti disko in funk v slogu sedemdesetih, nekaj obrabljenih kitarskih vložkov, spremljevalni glasovi v falzetu, vse to se zdi že zdavnaj preživeto. A ne v izvedbi Of Montreal. Poslušalec je zvabljen na zavito vožnjo, nikoli ne ve, kaj ga čaka za naslednjim ovinkom. Ti se res nikoli ne umirijo; kričave harmonije se izmenjujejo, preskakujejo, kaj šele če bi poslušalec želel slediti vsem vsebinskim prebliskom. Kevin Barnes je domišljiji pustil prosto pot, med paranojo in priliznjeno ljubezensko izjavo je zanj le korak. Vživlja se v različne osebnosti, karakterje, v smislu različnih spolnih identitet in vlog. Ali je to delo genija ali norca, se odločite sami. Je pa že samo odločanje (poslušanje) užitek v presenečenju.

Zbirka Skeletal Lamping je lahko SMiLE za 21. stoletje (SMiLE je album, ki so ga prvotno pripravljali The Beach Boys leta 1966 in ga nikoli dokončali. Šele 2004. je vodja Brian Wilson na novo posnel in objavil celotno ploščo), postavljen v urban prostor, epopeja, sestavljena iz krajših odlomkov. Beck in !!! se ob Of Montreal zdijo nebogljeni in prazni, po drugi strani brez podpore The Beatles in Princea tudi Of Montreal ne bi zveneli tako, kot zvenijo. Pri Kevinu Barnesu ni zaznati ustvarjalne blokade, ideje kar bruhajo iz njega, zdi se, da bi jih lahko razvijal v neskončnost. Ta občutek še poudarjajo nalomljene oblike pesmi, ki nimajo ne pravega začetka ne konca. V uho kakopak najprej padejo poudarjeno plesni odlomki, in tu bi Kevin z nekaj več razuma naredil korak naprej k širšemu priznanju. A kaj ko želi plesati le po svojem nareku oziroma zvesto odslikava lastna razpoloženja. Ta pa so le na videz lahkotna, brezskrbna in razuzdana, a že oblika razkriva globoko čustveno zmedo, vsebina pa jo le še razgalja.

Za skupino pomeni plošča le kos plastike, s tem albumom pa bi radi vstopili naravnost v naš življenjski prostor. Ponujajo kič za uho in oko, na prodaj namreč ponujajo kolekcijo priročnih, okrasnih predmetov: papirnate svetilke, poslikane majice, nalepke, posterje in podobno šaro, ob nakupu pa dobite še kodo za »download«.

Janez Golič