Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Miha Colner

AMANDA PALMER

Who Killed Amanda Palmer

Roadrunner Records 2008

Avtorica glasbe, pianistka, performerka in pevka Amanda Palmer je letos ponovno stopila na samostojno pot, tokrat zrelejša in bogatejša za izkušnjo sedemletnega delovanja v duetu The Dresden Dolls. S soustvarjalcem Brianom Viglionom sta specifični bizarni in teatralni slog poimenovala brechtovski punk kabaret in tako kar največ povedala o značaju in vplivih svojega glasbeno-umetniškega tandema. Performativno estetiko sta prepletala tako z avantgardnim teatrom absurda kot umazano punkovsko pozo. The Dresden Dolls sta stopila skupaj deloma intuitivno, ko je Viglione prisostvoval solističnemu nastopu Amande Palmer v domačem Bostonu, a tudi precej pragmatično, saj sta združila moči dveh neklišejskih, specifičnih avtorskih poetik. V kratkem času sta požela dovolj pozornosti, da jima je uspel preboj v kolesja glasbene industrije, in leta 2003 sta posnela istoimenski prvenec. Izbor založbe je bil precej netipičen, saj Roadrunner po večini zastopa metalske izvajalce, a vendar je tokrat podjetje naredilo izjemo in izkazalo širšo žanrsko odprtost. Dvojec je v varnem objemu ustvaril tudi drugo ploščo, po njej pa se je, menda začasno, prijateljsko razšel. Ustvarjalka in izvajalka, kot je Amanda Palmer, očitno potrebuje samostojno, povsem prosto pot, delovanje v skupini ji je kot mnogim pred njo služilo bolj kot odskočna deska za preboj med vidnejše akterje na glasbenem prizorišču.

Svoj drugi prvenec je poimenovala izrazito teatralno in sugestivno, saj napeljuje na izvleček vsebine in večno nerešeno vprašanje kultne serije Twin Peaks režiserja Davida Lyncha. Nadrealno ter iracionalno poetiko je sestavila v interdisciplinarno umetniško delo, ki se odvija na več ravneh. Redno sodeluje z gledališčem, piše literarna dela, ustvarja glasbo in gradi lastno celostno podobo, ki lahko pomeni zvito marketinško taktiko ali željo po stvaritvi epohalnega »Gesamtkunstwerka«. Samostojno izraznost deloma naslanja na prejšnje delovanje, čeprav se je tokrat veliko pogumneje podala po vabljivi poti mainstreamovskega zvoka. Njene pesmi zvenijo precej spevno in lahkotno, brez neposrednejšega kabaretskega cinizma, se upočasnjujejo ter poglabljajo občutje melanholije. Amanda Palmer nastopa kot vokalistka in pianistka, pri čemer ji pri studijskih dejavnostih pomaga širši orkester. Melodični razvoj komadov običajno dosega s prodornim glasom velikega razpona. Ozira se v čas 20. in 30. let, sega po orkestralnih pasažah in dekliških pop izvajalkah ter obuja novovalovsko vzdušje britanske provenience, kjer bi ji lahko za najbližji vzor mirne duše naprtili Siouxie Sioux iz Siouxie and the Banshees. Amanda Palmer prepeva uspavanke, popevke, ubira pop in rockovske viže ali se popolnoma prepusti klavirju. Plošča Who Killed Amanda Palmer trenutno zveni nenavadno sveže, avtorsko močno in prepričljivo kljub množici določljivih referenc. Temu ob bok se postavlja celovitost projekta, ki učinkovito dopolnjuje glasbo; to so poetični in subtilni teksti, naslovnica plošče v treh oblikah ter pripadajoča knjiga. Ustvarjalka tako prepriča s celotnim konceptom, ki pa je verjetno prezahteven, preveč abstrakten in odklonski, da bi ga prežvečila širša ljudska množica, kamor po propagandni kampanji sodeč ciljata umetnica in njena založba.

Miha Colner