SLOVENSKA GRUDA

Pesmi

ZKP RTV Slovenija, 2008

»Ta anglosaksonska muzika, ki sili skoraj iz vsakega slovenskega zvočnika, visi iz večine radijskih frekvenc, je narejena prav tako in zato, da popasto ostane v glavi in sčasoma naseli tudi dušo,« se je pred leti pridušal(a) neznan(a) avtor(ica) v Kmečkem glasu.

Ta glasbeni nebodigatreba, ki je slovensko mladež z nemoralno, umazano kapitalistično zahodnjaško muziko masovno okužil že kmalu po drugi svetovni vojni, je dežurnim dušebrižnikom (pomni zgornji citat) tudi v začetku osemdesetih, ko se je po slovenskih kleteh, garažah in ulicah plazil punk, ponujal alibi za njihovo (utopično) eksorcistično misijo dokončnega utišanja tega peklenskega hrupa. Pomagalo ni seveda nič.

Ukročevanje vesterniziranega zvoka, ki je do naše mladeži najraje prihajal po hreščavi frekvenci Radia Luksemburg ali pa v obliki vinilk in malih plošč, pretihotapljenih iz nam bližnjih, tako imenovanih zahodnih sosed, pa je potekalo tudi v drugih glasbenih sredinah in na marginah. Med tiste, ki so svoj glasbeni kredo izpovedovali prek brenkanja na strune akustičnih kitar kot njihova vzornika Dylan in Baezova in mu spotoma podtaknili še eksotiko iz starih slovenskih ljudskih pesmaric (glej Musko, št. 1-2/03), je spadal tudi mariborski folk trio, imenovan Slovenska gruda. V tem precej pozabljenem in tudi skoraj docela neraziskanem poglavju polpretekle zgodovine slovenske popularne glasbe nezanemarljivi vlogi pripadata tudi Andreju Tomšiču in Vladu Vadlji, takratnima študentoma (takratne) višje ekonomske šole v Mariboru, ki sta bila tedaj precej aktivna tudi v kulturno-umetniškem življenju na fakulteti. Kitarista in pevca mladinskega zbora Maribor sta se navduševala nad renesančno glasbo, še bolj pa ju je očaralo zvonko troglasje ene od komercialno najuspešnejših ameriških folk skupin, po kateri sta se zgledovala. Kot domača Peter in Paul sta poleg repertoarja, ki sta ga jemala iz Štrekljeve zbirke Slovenskih narodnih pesmi, potrebovala tudi svojo Mary. Njeno mesto je tako za kratek čas zasedla takrat rosno mlada Rušanka Mia Žnidarič, že po nekaj mesecih pa jo je nasledila danes prav tako vsem znana Darja Švajger. Z njo sta dve leti nastopala po slovenskih odrih in posnela ploščo Pesmi, ta je letošnje poletje v zgoščeni obliki prihuljeno stopila na nekaj borih polic s cedeji, ki jim danes težko rečemo ploščarne. Tudi sama sem jo zapazila zgolj po naključju, in še to potem, ko sem jo zaradi nerazpoznavnega ovitka skoraj spregledala. Založba kaset in plošč RTV Slovenije z digitaliziranimi ponovnimi izdajami plošč iz glasbene dokumentacije sicer rada poskrbi za brisanje prahu s kakega napol pozabljenega domačega biserčka, toda to počne sila površno. Ponovne izdaje so velikokrat vizualno povsem nedomišljeno in nepremišljeno spremenjene od izvornih LP-jev, ki so tudi zaradi grafične podobe postali kultni predmet. Podobno je tudi s Slovensko grudo, katere originalni ovitek so skupaj z legendarnim Kostjo Gatnikom oblikovali člani skupine, danes pa naslovnico krasi pest zemlje (grude), za katero nisem prepričana, ali mi simbolno ne sporoča česa povsem drugega. Brez kakršnih koli besed o skupini in njenem delovanju, o katerem se praktično tako ali tako nič ne ve (tukaj hvala Andreju Tomšiču za nekaj ključnih pojasnil), se ta nizkoproračunska izdaja, ki se na prvi pogled res prav posebno ne razlikuje od kake piratske kopije na stojnicah Beograda ali Pekinga, raztegne v slabo skeniran originalni potret članov s citatom Ivana Cankarja, ki učinkuje skrajno čudaško. Žal so v neokrnjenost plošče uredniki posegli tudi po vsebinski plati. Čeprav pozdravljam njeno dodano vrednost v obliki štirih bonus skladb iz nedokončane druge plošče, me po drugi strani moti dejstvo, da so sicer dobrodošle bonitete brez razloga raztresene po principu »malo tu, malo tam«. Poslušalec je tako prikrajšan tudi za védenje o tem, kaj spada v domeno izvirnika in kaj ne. Tako se ne morem otresti občutka, da se s takšnim nespoštljivim ravnanjem tej kultni plošči, ki na zbirateljskem trgu dosega ceno tudi dvesto ameriških zelencev, lahko dela prej večja škoda kot korist. Kljub načeti integriteti originala pa naj vas Slovenska gruda s simpatičnimi ter vešče odigranimi folk-renesančnimi kitarskimi aranžmaji ter očarljivim triglasnim petjem balad, v katerem izstopa še nešolani, a zato še posebno unikatni glas Švajgerjeve, odpelje v čas, ko se slovenska ljudska glasba ni izgubila, ampak odkrila z neposrednim prevodom anglo-ameriških folkovskih praks v novo, ideološko razbremenjeno poetiko in estetiko. Čeprav je pesemsko in glasbeno tradicijo že čez manj kot desetletje ponovno čakala ponarodovalna purifikacija, je dotična plošča odličen dokument nekega časa, prostora in družbe, v kateri so namesto o globalnosti govorili o univerzalnosti. In kjer so sanjali o vsem drugem kot o ponovnih izdajah svojih obskurnih albumov čez dvajset let in več.

Ali kot nam poje Tom Waits: »You are innocent when you dream.«

Natisnjena realnost je sicer povsem druga zgodba. Zaradi albuma Pesmi, ki še danes zveni tako mladostno kot v začetku osemdesetih, se ji lahko tudi mirno odpovemo in si narišemo povsem svojo.

Katarina J.