Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

TV ON THE RADIO

Dear Science

4AD, 2008

Tv On The Radio so se od plošče do plošče razvijali v smer vse večje sprejemljivosti, linije so postajale vse bolj zaobljene in tekoče in pričakovanja ob novem albumu so bila enotna: to bo njihova najbolj komercialna izdaja. Že, ampak kako bodo ob tem ohranili poseben avtorski pečat oziroma izvoren pristop k pisanju in izvajanju pesmi?

Kar nas je najprej pritegnilo v njihovi glasbi, je bil dokaj nenavaden spoj doowopovskih harmonij in postpunkovskega eksperimentiranja. V teoriji bi bil njihov pristop videti kot nezdružljiva diskrepanca, a v njihovi izvedbi se je slišalo kot nekaj najbolj naravnega in logičnega. Res pa sta prevladala eksperiment in depresija s komaj slišnim žarkom upanja. Z novo ploščo se je marsikaj spremenilo, z Dear Science so našli ravnotežje v praktično vseh pogledih; v ravnotežju so up in brezup, ljubezen in sovraštvo, jeza in melanholija, vse je prelito z izdelanimi vokalnimi harmonijami glavnih protagonistov, Tundeja Adebimpeja in Kypa Malona, ne gre pa spregledati brezhibne produkcije izpod prstov Davida Sitka. On zna povzeti in spojiti različne žanrske oblike tako, da zvenijo kot celota. V ravnotežju so tudi glasbene sestavine, na primer ko Sitek za osnovo vzame funkovsko kitaro v pesmi Crying, dislocirana morda zveni kot izposojena pri Princeu, a takoj ko doda ritmične elemente, vse skupaj odnese k TV On The Radio. S tem da je pristop drugačen praktično pri vsaki pesmi, vsaka ima svoj kaveljc, prepoznavno nit. Stereolabovski uvod z vokaliziranjem ba-ba-ba že nakaže optimističen, kar sproščen ton plošče, a v ozadju stalno ždi občutek nezadovoljstva, celo srda. Ta preide v ospredje predvsem v rapovskem duelu Dancing Choose, v Red Dress pa so Tv On The Radio ob afro ritmu še najbolj ozaveščeni in prestrašeni: Fuck your war, ‘cause I’m fat and in love and the bombs are fallin’ on me for sure / But I’m scared to death that I’m living a life not worth dying for. S tem se ritmični arzenal še zdaleč ni izčrpal, v Shout Me Out se nadrobljena elektronska podlaga razvije v živ drum'n'bass, na drugi strani pa ravnotežje držijo umirjene skladbe; klavirsko melanholična Stork And Owl, v Family Tree nas v valček vabijo godala, skoraj liturgična je Love Dog. Pazljivo in brezhibno skladanje, produciranje in nazadnje izvedba imajo svoje pasti. Starejši ljubitelji že znajo pogrešati malce več roba, drznosti, ne le izvirno korektnost. V tej smeri bodo čez dve plošči le še boys band za odrasle.

Do takrat pač uživajmo. Človeški glas je najbolj občutljiv instrument in Tv On The Radio znajo z njim.

Janez Golič