Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

UMALALI

The Garifuna Women's Project

Cumbancha/Stonetree, 2008

Okvirno zgodbo o ljudstvu Garifuna in zaledju njihovega glasbenega izročila vsaj nekateri že poznate. Pripovedovali smo jo kakšni dve leti tega, ko smo se sploh prvič srečali z aktualiziranim pojavom Afrike v diaspori prek odkrivanja omenjenega ljudstva, živečega na srednjeameriški karibski obali, predvsem v Belizeju, pa tudi v Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi. Jasno, to odkrivanje je omogočil epohalen, na koncu z odmevnim albumom Watina okronan projekt glasbenika, etnomuzikologa, terenskega snemalca, studijskega inženirja ter še posebno odličnega producenta in ustanovitelja v tem kontekstu ključne belizejske založbe Stonetree Records, Ivana Durana. Projekt je bil seveda spleten okrog pevca in kitarista, pa tudi kulturnega animatorja in političnega aktivista Andyja Palacia in njegovih The Garifuna Collective, večgeneracijske »all star« zasedbe ustvarjalcev omenjene etnične pripadnosti. Plošča ter potem njena koncertna promocija po vsem planetu sta bili pravo odkritje in hkrati velika uspešnica. Tako smo lani Palacia in njegov kolektiv srečali tudi na Drugi godbi ter bili – kaj pa drugega – navdušeni. Ravno ko smo mnogi razmišljali, kaj se s tem projektom še lahko zgodi, kam ga je še mogoče odpeljati, da bo presegel že prikazano, je Palacio januarja letos tragično umrl. Približno tri mesece predtem pa so začeli naokoli krožiti promocijski izvodi novega projekta, ki ga je prav tako zakrivil Ivan Duran in za katerega se je počasi izkazalo, da je celo starejši od The Garifuna Colletive ter morda celo zanimivejši. Tako smo letos dobili The Garifuna Women's Project, še en izjemen dokument, ki v eno spaja glasbeno zgodovino in aktualnost ljudstva Garifuna. Album že nekaj mesecev odmeva podobno kot Watina, Umalali pa so z The Garifuna Collective in odličnimi gosti v zadnjega pol leta z izjemno odmevno koncertno turnejo obredli skoraj vse ZDA in Evropo. Kot že rečeno, je ta album nastajal okroglih deset let, čeprav na začetku še ni bilo ne ambicije, da bi sploh nastal, in pozneje dolgo tudi ne predstave, kakšen naj bi sploh bil. Leta 1997 je tedaj še mlad belizejski glasbenik in začetniški producent Ivan Duran začel svoje popotovanje po garifunskih vaseh, da bi spoznal in dokumentiral še živo glasbeno izročilo. Posebno so ga zanimali ženski glasovi. Med njimi je med snemanjem izstopala 54-letna Sofia Blanco iz Livingstona v Gvatemali. Posnel jo je v templju, ki ga je vodil Paul Nabor, izjemen pevec, ki se je pozneje pridružil tudi The Garifuna Collective. Slišati jo je mogoče tudi na tem albumu, v dveh pesmih pa tudi njeno hčer Silvio, ki nadaljuje mamino poslanstvo. Izstopa tudi Desere Diego, mlada pevka − zdaj je v poznih dvajsetih − ki je ena redkih garifunskih izvajalk, ki se preživljajo s tem. Druge posnete in nazadnje na tem albumu objavljene pevke ostajajo anonimne, saj je projekt predstavljen kot kolektivno delo številnih sodelujočih.

No, ko je Duran dokumentiral to petje, je vedno bolj spoznaval, da bi lahko za to izročilo naredil še kaj več. Začel je razmišljati, kako bi posnetemu gradivu dodal sodobnejši priokus in ga tako spravil v širšo javnost, ga naredil privlačnega tudi za mlajše, ki jih je že prizadela kulturna globalizacija. Zato je leta 2002 v vasi Hopkins na belizejski karibski obali postavil improviziran studio. Tam nastale posnetke je potem v svojem pravem studiu Stonetree v naslednjih petih letih dopolnjeval z instrumentalno spremljavo – pri tem so sodelovali številni člani The Garifuna Collective, za glasbila pa je večkrat prijel tudi sam – in jih na koncu dodelal za objavo.

Umalali pomeni v garifunskem jeziku seveda preprosto »glas«. Album je relativno kratek, saj dvanajst pesmi na njem ne doseže niti 40 minut. Zato pa je to, kar dobimo v tem časovnem obsegu, toliko bolj intenzivno, dramatično in – še posebno v kontekstu prezgodnjega, tragičnega odhoda Andyja Palacia s tega sveta – izjemno dragoceno za nadaljnje spoznavanje, utrjevanje in širše uveljavljanje te intrigantne glasbene produkcije iz Afrike v diaspori.

Zoran Pistotnik