Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

DIEB 13, LUKA JUHART

Confine Aperto, Gledališče Glej, Ljubljana, 23. 9. 2008

Tokrat smo se v novi ediciji serije zvočnih dogodkov, koncertov in poezije soočili s sodobnim gramofonstvom, ki svoje sledi prej vleče iz avantgardnih tokov v sodobni glasbi in širše kot iz sodobnega sukanja plošč, ki je ustoličilo fenomen didžeja. Dieter Kovačič pod imenom Dieb 13 namreč sledi premisam, ki so se vzpostavile v delih Milana Knizaka (njegovo delo iz sedemdesetih, naslovljeno Broken Music), zvočnih kolažih pokvečenih, zlomljenih, zlepljenih in skrajno maltretiranih vinilnih plošč Christiana Marclaya, v delih, ki ustvarjajo muziko iz že obstoječe glasbe skozi fetiš vinilne plošče v dobi masovne reprodukcije umetnosti. Vendar pa se Dieb 13 v svojem drugem ustvarjalnem desetletju od tega bistveno odmika in se v solističnih nastopih bliža bolj sodobnikom iz polja sodobne elektronske glasbe. Tem se bliža s skrbno grajenimi zvočnimi krajinami, ki ne izhajajo iz kolaža, temveč iz skrbnih prepletov zvoka, ki se odstira v čudovitem plastenju šumov, visokih in nizkih frekvenc, v odmevu komaj slišnih, občasno raztelešenih motivov in zamolklem pulziranju v ozadju ter v impresivnih zvočnih gmotah, ki jih mojstrsko razprostira po prostoru. Prasketanja plošč, aritmični vzorci zvitega in poškodovanega vinila se vtirajo v različne plasti zvoka, v odmev zvočnega spomina, posnetega na vinilnih ploščah, ki ga Dieb 13 spretno zanka, spušča v ospredje ali ga uporablja kot daljni odmev, ki se občasno izvije iz raznolikega dinamičnega spektra. Navdušil je predvsem s spretno vzpostavljeno zvočno prostornino, ki se je razlegala po Gleju.

V drugem delu tokratne edicije Confine Aperto smo zajadrali v vode sodobne klasične glasbe domačega izvora z imenitnima kompozicijama za harmoniko mlajše skladateljice Bojane Šaljič Podešva (elektroakustična kompozicija za solo harmoniko in magnetofonski trak Meditacija o bližini) ter Vinka Globokarja (kompozicija za solo harmonikarja Dialog über die Luft) v izvrstni in (navdušujoče!) izjemno predani izvedbi mladega Luka Juharta, ki se je s tem solističnim recitalom v mojih očeh in ušesih zavihtel v sam vrh mlajših domačih harmonikarjev, zavezanih bolj sodobni in raziskujoči govorici tega instrumenta (ob njem velja omeniti vsaj Marka Hatlaka, Marka Brdnika in še koga). Meditacija o bližini Bojane Šaljič Podešva nas nagovarja s subtilnim zlitjem, prepletom živega instrumentalnega in elektroakustičnih zvokov, ki se stapljajo v mehko govorico, samo na sebi označeno kot meditacijo o bližini, tistem neoprijemljivem, neimenovanem vezivu, ki nas veže v neobhodnem zevu med subjekti. Ta je sicer polna nenavadnih instrumentalnih prijemov, ki harmoniko prestavijo iz njenega historičnega okolja v zvočni objekt, po katerem se z različnimi prijemi tvorijo zvoki in šumi, iz njihovega prepleta pa je Juhart s tankočutno izvedbo razprl prikrito, a tlečo emotivno plast dela, ki neoprijemljivo veje iz kompozicije, ta kvaliteta pa se le redko odstira v elektroakustični glasbi.

Kompozicija Dialog über die Luft spada v cikel Dialogov o štirih elementih, ki jih je Globokar napisal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za solo glasbila. Harmonika kot meh seveda vzpostavlja dialog z zrakom, v primerjavi s čutno kompozicijo mlajše kolegice pa je skladba dosti bolj vihrava, vznesena, dinamična, humorna in lucidna v svojem ironiziranju harmonike v našem kulturnem okolju. Tehnično in izvedbeno zahtevna kompozicija seveda zahteva od nastopajočega, da se v celoti zlije z glasbilom in v nastop vpne sebe v celoti, in tu se harmonika, glas in gesta zlijejo v eno samo figuro, kjer so potovanje po tipkah, tonski grozdi, samosvoje melodije, pokrčena grimasa ter hropeč glas, udarec z nogo, tleski in poki po telesu harmonike povsem enakovredni, nastop pa tako postane svojstven perfomans, ki še zdaleč ni zgolj ironija, ampak razpira večpomenski horizont, ki tvori dialog z zgodovino sodobne glasbe prejšnjega stoletja in na bolj intimni ravni odstira značilne Globokarjeve avtorske poteze (kot primerjavo naj zgolj navedem Globokarjev perfomans Moje telo je postalo pozavna). Precizno in povsem vživeto Juhartovo igranje je te vsebine vešče razprlo, harmonikar pa se je z izvedbo dveh tako vsebinsko raznolikih del dokazal kot vrhunski glasbenik, ki je sposoben ponotranjiti še tako raznolik izrazni milje ter ga ponuditi čudovito in izvedbeno suvereno, kar je pri nas v okolju sodobne klasike žal prava redkost.

Luka Zagoričnik