IGGY and THE STOOGES

Hala Tivoli, Ljubljana, 29. 9. 2008

Praviloma me koncerti, na katerih obujajo že preživeta poglavja popularne godbe, ne ganejo dovolj, da bi jih obiskala. Seveda obstajajo izjeme, ki potrjujejo to pravilo. Eno takih je doživetje legend rocka The Stooges v živo v 21. stoletju. Pred nekaj leti ponovno zbran bend z živečimi originalnimi člani in z okrepitvijo na basu v obliki prekaljenega Mika Watta (Minutemen, fIREHOSE) ne le da pogreva staro slavo in na njen račun polni denarnice, ampak tudi dela, ustvarja novo muziko. Resda pri tem ni zaznati hudih presežkov ali novosti, a iz nje spet vre želja po izraznosti redko slišanega tipa »my idea of fun is killing every one«, v času, ko je tudi v t. i. alternativni glasbi, temu pregovornemu leglu nezadovoljnežev in upornikov, moderen pozitivizem. V obdobju prvotnega udejstvovanja med letoma 1967 in 1974 jih niso splošno sprejeli in prepoznali kot velik ali pomemben bend ne glasbeni kritiki ne publika. Zgodovina pa je stvari obrnila tako, da jih imajo danes za pionirje alternative in utemeljitelje različnih podžanrov rocka. Kot povsod drugje se jim je tudi v Ljubljani prišla priklonit lepa masa nekaj tisoč ljudi različnih generacij.

Največji spodrsljaj dogodka je bil izbor Psihomodo Pop za predskupino. Že v Sloveniji bi organizator zagotovo našel primernejši ogrevalni bend, če se ozremo južneje, pa je nabor primernih kandidatov še toliko večji. Gobčeva komedijantsko naravnana paradigma je mogoče primerna za študentske žure, za profesionalno zastavljeno malo šolo energičnega primarnega rocka, ki smo ji bili priča, pa ne. Hladno dvorano so Iggy and The Stooges zagreli v hipu. Samo za pojavitev na odru jih je publika toplo in na dolgo pozdravila. Instrumentalisti, omenjeni Watt in brata Asheton, na kitari Ron, za bobni Scott, so zavzeli pozicije in na njih kot pridni delavci za stroji skorajda nepremično vztrajali ves približno uro trajajoči nastop, medtem ko je vso pozornost pritegnil Iggy Pop. Prepoln energije in z vzdržljivim vokalom je pri svojih 60+ letih neumorno obvladoval bend in vse kotičke odra, se nekajkrat z njega vrgel med publiko, vodil komunikacijo z obiskovalci in jih pri dveh pesmih tudi povabil na oder − skupaj z njim, v isti mikrofon, so pogumneži veselo, ponosno in hvaležno skakali, plesali in peli Real Cool Time in No Fun. Edini trenutek, ko ni v popolnosti obvladoval dogajanja, je povzročila tehnična okvara na bobnih, ko se je za droben hip izkazalo, kako naoljen in programiran po volji Iggyja Popa je v resnici kombinat The Stooges. No ja, tudi zvoka niso mogli najuspešneje programirati, a za domačine njegova kvaliteta ni bila presenečenje. Verjetno je celo pripomogel k temu, da so legendarni, v rock komuni ponarodeli komadi zveneli nekoliko bolj umazano kot bi sicer. Iz tokratnega koncertnega repertoarja ni izpadlo nič bistvenega, razen za ljubitelje počasnejših, psihedelično naravnanih skladb. Za rahlo diverzijo in odklon od strogo rockovskih zvočnih inputov je več kot pol koncerta na saksofonu uspešno skrbel Steve MacKay. Najbolj obetavno dejstvo je vsekakor, da so pesmi z zadnje studijske plošče Weirdness tehnično in energetsko zvenele bolje kot stare, že zlajnane. Ne vem pa, koliko ljudi bi se o tem strinjalo z mano − večina publike je ušesa nastavljala zaradi obdobja The Stooges, ki se je končalo pred približno 35 leti.

Viva