LEONARD COHEN

Konzerthaus, Dunaj, 25. 9. 2008

Konzerthaus je elitna dunajska dvorana, v kateri ima sedež Dunajski simfonični orkester in je prvenstveno namenjena izvajanju klasične glasbe. V ta hram za reciklažo (malo)meščanske umetnosti le sem in tja spustijo kakega renomiranega izvajalca, ki ne prihaja iz tovrstnega glasbenega miljeja. V intimni dvorani z vrhunsko akustiko in nekaj več kot 1800 sedeži je gospod Cohen nastopal pred publiko, ki so jo večinoma sestavljali oboževalci, ki pesnika spremljajo že dolga leta; za vstopnico so bili pripravljeni odšteti najmanj 170 evrov. Publiki primerno se je od trenutka, ko je 74-letni poet pritekel na oder in začel igrati Dance Me To The End Of Love, vzdušje le še krepilo. Cohen je bil vidno razpoložen in kar nekako šegav, nizal je uspešnico za uspešnico – predvsem s plošč, ki jih je snemal od 80. let prejšnjega stoletja dalje, ko je v svojo poetiko vpeljal sintetizatorje in poudarjeno ritem sekcijo. To je bila prava odločitev, kajti pesmi z njegovega zgodnejšega obdobja, ki so jih odigrali v akustični štimungi, so zvenele slabše od električnih; predvsem zato, ker se mu je z leti znižal glas in jih ne more več interpretirati enako, kot jih je v 70. letih. Moral bi jih prearanžirati v stilu njegovih kasnejših plošč – kot je to naredil s So Long, Marianne in se je super izšlo. Eden od vrhuncev večera je bila nedvomno šegava izvedba pesmi Tower Of Song, ki jo je odpel ob minimalistični glasbeni spremljavi, posneti na sintetizator, in ko je nanj odigral še »otroški« solo, je dvorana eksplodirala. Družbo na odru mu je delalo šest glasbenikov in tri spremljevalne pevke. Gostitelj večera je bend predstavljal kot najboljšega od vseh, ki so ga kadar koli spremljali na turnejah. Po vsakem solu oziroma praktično po vsaki izraznejši instrumentalni fazi je spoštljivo predstavljal soigralce, in to je bila edina stvar, ki se mi je zdela nekoliko tečna; Cohenove pesmi in njihovi aranžmaji niso poseben izziv za instrumentalne virtuoze, temveč je njihov čar (poleg nenadkriljivih besedil) zgolj v šarmu, ki ga izžarevajo. Zato je bilo škoda, da nas je vsakič, ko nas je skladba odnesla s tega sveta, zmotil s predstavljanjem solista. Sploh ne dvomim, da je šlo za vrhunske izvajalce, a ker so igrali Cohenov material, ki za maksimalni učinek potrebuje le disciplinirano podporo vokalom, si lahko predstavljate, da ustvarjalci niso niti imeli možnosti pokazati svoje virtuoznosti. Menim, da je razlog Cohenovega nenehnega predstavljanja sodelujočih v hvaležnosti. Občutek sem namreč dobil, da je možakar res vesel in hvaležen za to, da je še živ in da lahko še nastopa pred navdušeno publiko ter ob podpori odličnih glasbenikov. Morda ima kaj opraviti s tem tudi njegovo dolgoletno bivanje v budističnem samostanu ali pa je preprosto z leti postal izjemno prijazen starček. Tako se je poslušalcem zahvalil, da smo vsa ta leta ohranjali njegove pesmi pri življenju. Zahvala je delovala res iskreno in ne kot odrski trik koketiranja s publiko. Verjetno je tudi zato pri izvedbi komada Boogie Street zamenjal vlogo s soavtorico glasbe in njegovo dolgoletno spremljevalno vokalistko Sharon Robinson, tako je tudi ona dobila priložnost, da se izkaže kot (odlična) vokalistka, Cohen pa je prevzel vlogo spremljevalnega pevca. Redni del koncerta je mojster sklenil s Take This Waltz. Kakopak, saj boljših verzov kot »there is a concert hall in Vienna« v tistem trenutku res ne bi mogel uporabiti. A se s tem seveda ni končalo – v nekem smislu se je najbolje šele začelo. Priploskali smo si šest dodatkov in vse skupaj je bilo tako močno, da priznam – sem pri četrtem bisu (Closing Time) potočil nekaj solz. Dvorana je kratko malo eksplodirala, zadnji del nastopa smo bili tako ali tako vsi na nogah (in še enkrat poudarjam, da je šlo za publiko, ki je za razliko od mene, ki štejem nekaj čez trideset let, v veliki meri že spoznala abrahama). Peti dodatek je bila neverjetna izvedba skladbe If It Be Your Will − skoraj v celoti jo je prepustil dvema spremljevalnima pevkama (The Webb Sisters), ki sta zraven igrali na akustično kitaro in nekakšno ročno harfo. Fantastično! Potem je sledila še I Tried To Leave You, pri kateri se je vsak član zasedbe izkazal s kratkim solističnim vložkom, za konec pa se je vseh deset nastopajočih objelo in zapelo še a cappella. In po skoraj treh urah je bilo druženja s prijaznim gospodom konec.

Na koncu naj dodam le še to: pregrešno dragi vstopnici sva z ženo dobila za poročno darilo, a če bi vnaprej vedel, kakšen koncert bo, bi zahtevane denarce s prav lahkim srcem odštel tudi sam.

Viktor Škedelj Renčelj – Viki