LIVING COLOUR in LEAF-FAT

Cvetličarna Mediapark, Ljubljana, 1. 10. 2008

Dan pred nastopom Living Colour v Ljubljani se je sesul sistem internetne prodajalne vstopnic Eventim.si. Hitro se je razširila dezinformacija, da koncert odpade oziroma da je razprodan. Ne eno ne drugo se ni zgodilo. Počasi premikajoča se množica mimo blagajne proti vhodu Cvetličarne je zgovorno pričala, da je vse pod kontrolo in po pričakovanjih organizatorja, predvsem pa, da slovenska publika še dobro pomni, kdo so Living Colour in kaj.

Prvi vtisi so se hitro pokvarili po vstopu v dvorano. Ozračje je ogrevala domača predskupina Leaf-Fat. Tisti večer se je znašla v nezavidljivi vlogi. Ob podpori nekaj najbližjih pod odrom se je ljubljanski kvintet trudil privleči pozornost bolj anemične kot apatične publike. Med vijuganjem po še ne polni dvorani sem ujel provincialno ošaben komentar na predskupino, češ, kaj se grejo tile fantje, a ne vedo, da je vse to že bilo pokazano in zaigrano. Res je, toda ali naj potemtakem najmanj 90 odstotkov glasbe pospravimo in ji onemogočimo bivanje na koncertnih odrih? Je pa gobezdalo zanalašč preslišalo podkovanost brez vprašljive tehnike igranja. O dobri koncertni izvedbi nam sploh ni bilo treba dvomiti. Dobro uigrana zasedba je čvrsto predstavljala razdelanega križanca hardcora, nu metala in rocka. Nastop pred Living Colour jim je bil v veliko čast, saj je šlo za eno tistih skupin, ki so v zgodnjih devetdesetih letih utrle teren žanrski mešanici, ki jo razvijajo Ljubljančani. Žal pa v njej ni ravno veliko originalnih, prepoznavnih idej in drznosti, po kateri bi se Leaf-Fat ločili od preostale večine v mlaki tovrstne glasbene produkcije.

Ljubljanski nastop Living Colur se je zgodil v sklopu nostalgično obarvanih koncertov Limited Edition, ki jemljejo za rdečo nit legendarne izvajalce iz polpreteklosti. Gostje iz Amerike niso izneverili namena tega koncepta. Osredotočili so se predvsem na skladbe iz zlatega obdobja, ki so jim dodali nekatere novejšega datuma in tudi povsem svežo, še neslišano, s prihajajočega albuma. Uvodni koraki kvarteta so bili hladni, a povsem korektni za stare profesionalne mačke. Podkovani s tehničnim znanjem in utrjeni s številnimi sodelovanji in gostovanji pri velikih umetnikih in eminencah popularne glasbe so nizali skladbo za skladbo. Počasi se jim je začelo dozdevati, kaj se v dvorani sploh dogaja. Topel in spoštljiv odziv prijetno nabitega avditorija je po uvodni hladni četrtini nastopa na srečo segrel ozračje tudi na odru. Kvartet se je odlepil od zdolgočasenega rutinskega preigravanja. Pevec Corey Glover je vodenje nastopa in komunikacijo s publiko povsem prepustil vodji in kitaristu skupine Vernonu Reidu, ki je z uravnovešenimi eksihibicijami na kitari navduševal tiste, ki so mahnjeni na tehniko igranja, ki bolj gledajo pod prste virtuozom, kot da bi jih poslušali ali se prepustili toku koncerta. Podobni tarči sta bila tudi basist Dug Wimbish inbobnar Will Calhoun, ki si je v zadnji četrtini koncerta privoščil nesmiselno, metronomsko natančno »tehno« bobnarsko solažo.

Odziv publike je naredil dogodek razgiban in zanimiv, pozitivna energija se je prenesla tudi na oder, kjer niso mogli skriti presenečenja nad toplim sprejemom. Poplačali so ga z več kot dve uri nepretrganega klinično čistega igranja, ki je bilo zamegljeno z vročico dobrega vzdušja v dvorani.

BIGor