10. FESTIVAL SLOWIND 2008

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 8. in 21. 10. 2008

Pihalni kvartet Slowind nas že deseto leto zapovrstjo bogati s festivalom sodobne glasbe, na katerem občinstvo navdušujejo z izvedbami slovenskih in tujih skladateljev in s tem zapolnjujejo vrzel prisotnosti te glasbe v slovenskem kulturnem prostoru. Letos so v program uvrstili Nenada Firšta, Vinka Globokarja in Nano Forte skupaj z drugimi, kot so Luciano Berio, Georges Aperghis, Olivier Messiaen, Darius Milhaud, Mauricio Kagel, Elliott Carter, in manj znane skladatelje, kot sta Matyas Seiber in Ruth Crawford Seeger. Brez nekaj klasičnih vložkov − na primer W. A. Mozarta, Felixa Mendelssohna Bartholdyja, Igorja Stravinskega ali Paula Hindemitha − seveda ne gre.

Prvi letošnji koncert je odprla svetovna praizvedba Ogledalo sanj za pihalni kvintet Nenada Firšta, ki je eno od naročil kvinteta. Kvalitetno delo slovenskega avtorja lahko brez zadržkov uvrstimo med vrhunce njegovega opusa. Sledila je Sequenza Ixa za klarinet Luciana Beria, ki je izzvenela nekoliko medlo in neartikulirano, saj gre sicer za tonsko zelo razgibano delo, vendar tokrat ni dobilo pravega izraza. Skladba Toucher za recitirajočega tolkalca Vinka Globokarja je na oder privedla izvajalca švicarskega rodu Matthiasa Würscha, odlično presenečenje večera, saj je skladbo izvedel v enkratnem tempu, s popolno dikcijo in recitacijo na instrumentih. Gre za delo, za katerega je skladatelj predvidel sedem instrumentov, s katerimi bo tolkalec imitiral trinajst vokalov francoskega jezika in soglasnike. Preko njih torej recitira besedilo odlomkov drame Življenje Galilea Galileia Bertolda Brechta. Pri tem vloge recitira na različnih višinah, njihova menjava pa je zelo hitra. Matthias Würsch nas je z izvedbo več kot navdušil, saj je skladbo ne le interpretiral, marveč dejansko oživel z brezhibno vokalno in instrumentalno recitacijo. Adagio in Rondo v c-molu Wolfganga Amadeusa Mozarta za stekleno harmoniko, flavto oboo, violo in violončelo smo spoznali v dobro uigrani harmonični igri, kjer se je ponovno izkazal Matthias Würsch, tokrat na stekleni harmoniki, ki je bila v Mozartovem času priljubljen instrument, skladbi pa daje rahlo otožen prizvok. Naslednje delo, Le corps à corps Georgesa Aperghisa, je pomenilo vrhunec večera, saj je poudarilo vse odlike mojstrstva Matthiasa Würscha in obratno, on sam je znal skladbi dati vso pestrost različnih vlog, glasbene in govorne sekvence si sledijo z vedno večjo hitrostjo in s tem postajajo vedno bolj dramatične. Vmesni vdihi tišine so zato nujni, saj bi brez njih delo zdrsnilo mimo nas v prehitrem tempu. Če je bilo Globokarjevo delo bolj dramatično in na recitalni osnovi, je Aperghis tudi v tej skladbi dramsko dikcijo približal glasbenemu teatru. Večer je sklenila suita za pihalni kvintet La Cheminée du Roi René, op. 205 Dariusa Milhauda. Gre za splet sedmih srednjeveških miniatur, ki mehko in ležerno zaokrožajo sedem različnih ljubezenskih prizorov in jih povezujejo v strnjeno celoto. Uvodni koncert festivala nam je torej dal vpogled v nadaljevanje, obenem je ponudil za vsakega nekaj, malce klasike, precej sodobnosti in izvrstno presenečenje gostujočega tolkalca. Ni kaj reči, glede na sestavo, zasnovo, program in izvedbo pihalnega kvinteta so Slowind edina tovrstna vrhunska zasedba v slovenskem prostoru, ki nas vendarle povezuje z evropskimi in svetovnimi tokovi sodobne glasbe.

Drugi večer festivala Slowind je minil nekoliko manj avantgardno od prvega. Za uvod smo slišali Nocturno v C-duru op. 24 ali Doberansko glasbo za kopanje Felixa Mendelssohna Bartholdya. Gre za skladateljevo mladostno delo, ki je bilo izvedeno v vedrem in komornem duhu. Sedma Sequenza Luciana Beria pa je dala pravi impulz energije, in to zaradi mojstrske izvedbe Mateja Šarca, ki je odlično interpretiral dvojnost njenega značaja – monotonost in impulzivnost hkrati. Kot je zapisal Berio sam, se v skladbi »odvija neke vrste permanentni konflikt ... zelo ekspresiven in včasih dramatičen – med ekstremno hitrostjo imstrumentalistove artikulacije in počasnostjo glasbenega dogajanja, ki zadržuje spremembe«. Sledilo je delo Permutazioni a cinque Matyasa Seiberja, ki v njegovem skladateljskem razvoju označuje novo etapo oziroma preskok v sodobnost. Skladbo sestavljajo kratki motivi oziroma ideje, ki si sledijo, se med seboj prekinjajo in povezujejo v vedno nove motive. Avtor je vzel za osnovo tri akorde, iz katerih je izpeljal enajst intervalov, ti pa pomenijo osnovo dela. To premišljeno oblikovanje vsebine se naslanja na svet dunajske šole, zlasti Schönberga, in gotovo bi ta segel še dlje v sodobnost, če ne bi avtor prej umrl. Komorna glasba za čembalo in sedem instrumentov Hansa Krase je pomenila drugi lucidni moment v večeru, saj jo odlikuje razigrana vedrina eklektične vsebine, ki variira od lahkotnosti popevke do klasičnih oblik. Koncert je sklenilo delo Tribun. Deset koračnic zato, da ne bi zmagali skladatelja Mauricia Kagela, ki pomeni nekakšno parodijo na vojaške koračnice. Poleg znanega paradnega značaja je zvenela premišljeno burkaško in groteskno, kar ustreza avtorjevi izjavi, da glasbe za spodbujanje vojaških uspehov ne želi pisati. Prijeten koncertni večer je torej izzvenel v mešanici klasičnega in modernega, ki je bila tokrat manj kontrastna kot prvič, zato pa ne manj zanimiva.

Marina Žlender