BRANKO ZAVRŠAN: SENCA TVOJEGA PSA

Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 9. 10. 2008

Američan v Ljubljani Chris Eckman je uglasbil posodobljene in prirejene angleške prevode pesmi Daneta Zajca, medtem ko se je slovenski igralec Branko Završan vrgel v šanson Jacquesa Brela in ga zaobjel v glasbeni monodrami Senca tvojega psa. Ob trideseti obletnici ustvarjalčeve smrti je priredil večer v poklon in spomin temu velikemu evropskemu pevcu, igralcu in artistu. Nazdravilo pa se je tudi objavi Završanove plošče s poslovenjenim Jacquesom Brelom, o čigar delu in pomenu smo se razpisali že v prejšnji številki Muske (9-10/08), zato se bom v nadaljnjih vrsticah posvetil zgolj temu glasbenemu večeru.

Moram priznati, da se nisem počutil povsem domače med zbrano publiko, ki je z galantnim in urejenim vedenjem žarela varnost v sedežih zgornje dvorane SMG. Čuden občutek me je obšel tudi ob prihodu Branka Završana s spremljevalno zasedbo na oder. Brez »Dober večer«, brez poklona ali namiga zbranemu občinstvu se je nastop začel − za gala koncertno vzdušje skoraj nevljudno − naravnost z uvodno pripovedjo. Hitro je sledila melodija v izvedbi bobnarja Krunoslava Levačića, Uroša Rakovca na akustični kitari in kontrabasista Žige Goloba. Uvodna zategnjenost, ki je s krčem na Završanovem obrazu namigovala na njegovo živčnost, je kmalu, po drugi skladbi, izginila in slovenski igralec se je hitro preobrazil v dobrega interpreta Brelovih besedil, ki so dihale in žarele v slovenskem aktualiziranem prevodu. Glasbene numere so bile prekinjene z domišljeno izbranimi deli iz arhiviranih intervjujev, v katerih je Brel razkrival intimni pogled na svet in družbo, ustvarjalnost in ljubezen. Završan se je povsem vživel v dušo in telo tega umetnika. Odlično ga je interpretiral, vendar ni presegel vloge igralca. Ni si dovolil biti Branko Završan − v nasprotju z bobnarjem Krunoslavom Levačićem. Ta ni mogel iz svoje ošabne kože. Z neprimerno smejalno gestikulacijo in prav nesramno vsiljivim opletanjem z metlicami ali palčkami je brez najmanjšega razloga odvračal pozornost publike. Očitno je bilo, da moti tudi oba kolega glasbenika. Če se je Urošu Rakovcu s poglobljenim pogledom v strune akustične kitare bolj ali manj uspelo izogniti srečanju z očmi »šaljivca« za majhnim jazzovskim setom bobnov, se kontrabasist Žiga Golob ni mogel zadržati in je z občasnimi nasmeški prav tako rušil zastavljeni koncept nastopa. Čez uro, v kateri se je nanizalo šestnajst izbranih poslovenjenih pesmi iz bogatega Brelovega opusa, sem se končno zavedel, da sem na gledališki predstavi in ne koncertu. Završan sploh ni izrekel lapsusa, kakor sem prvotno pomislil ob njegovih besedah, da smo na predstavi. Tako kot glavni igralec so se tudi glasbeniki držali zastavljenega scenarija in od njega niso znali odstopiti, niso znali koncertno začiniti dogodka. Omenjena ošabnost pa je krušila, pravzaprav iznakazila zastavljeno melodramatičnost vživetosti v umetnikovo dušo in telo. Upam, da je zasedba po izlivu patetičnih zahval na koncu predstave, skozi katere je igralec spet postal Završan z novopečeno ploščo Brelovih pesmi, ki se je tisti večer prodajala po promocijski ceni 20 evrov (!), in gala zdravici staknila glave in si rekla, da je treba uravnovesiti nastop(aštvo). Škoda, da so zabavljaško obnašanje in cirkuške ekshibicije zasenčili avreolo odlične interpretacije.

BIGor