EMASHIE

Art sredica, Kulturni dom Nova Gorica, 15. 10. 2008

Mednarodna zasedba world music, Emashie, je resnično planetarna, saj združuje glasbenike različnih celin – iz Afrike se je v kolektiv vključil basist Michael Daniels, iz Azije tolkalec Brother G., iz Južne Amerike vokalistka Sandra Guerini, Evropo pa zastopajo tolkalec in zabavljač Willi Hauenstein, pevec in klaviaturist Roberto Carrasco, pihalec (saksofoni, prečna flavta) Francesco Carpino in tolkalec Diego Hohl. Vsi občasno posežejo tudi po priročnih ljudskih tolkalih, tako da lahko mirno rečemo, da gre za skupino multiinstrumentalistov, ki izgrajuje multikulturalno zvočno sliko, domicil pa imajo v multinacionalni Švici. Do tu je vse lepo, no, tudi v nadaljevanju glede ritmične kompaktnosti in zanesljivosti nismo imeli pripomb, v vsebinskem smislu pa Emashie preklaplja med dvema ravnema – všečnim in komercialnim ter sproščenim in uživaškim. Muziciranju res nimamo kaj očitati. Glasbeniki obvladajo svoj posel, skušajo biti precizni, v dometu svojih sposobnosti celo virtuozni. Kakšnega velikega presežka sicer nismo zaznali, še največ je pokazala pevka Sandra Guerini, na trenutke pa žal zdrsnejo tudi v nevarno območje afro-latino-soul popa, ki ne pušča globljih vtisov. Gre torej za koncept, ki se precej hitro širi po svetovnih odrih, koncept »vsega po malo«, ki je kot nekakšen zvočni globalizacijski virus. V didaktičnem smislu so taki koncerti vedno dobrodošli, poslušalci spoznavajo zanimiva glasbila (tudi tokrat je bila na odru pisana izbira), soočajo se z različnimi zvoki, melosi in načini interpretacije. Ko pa pomislimo na čisti artizem, imamo kakšen pomislek. Kakor koli že, ko se sprijaznimo z dejstvom, da svet postaja ena sama presečna množica kultur in da je čas zaprtih sistemov definitivno minil, se lahko glasbi prepustimo in odpodimo sitne mušice dvoma.

Emashie so koncert začeli precej zadržano, skorajda sramežljivo. Novogoriška publika, ki se sicer zelo hitro ogreje in rada sodeluje z glasbeniki, je bila tokrat nekoliko nezaupljiva. Nemara tudi zaradi zgoraj zapisanih pomislekov. Toda ustvarjalci, bržčas vajeni vsega, so z vztrajnostjo in angažiranim nastopom počasi zmehčali zadrego in vzpostavili s publiko intimen stik, ki se je obrestoval obojim. Predstavili so najnovejši album In the Mood, na katerega so uvrstili tudi znamenito skladbo Cesarie Evore Mea Africa. Mešanica slogov je bila resnično popolna: oglasijo se funkovski ritmi, soul, afrobeat, temperamentni latino, ne manjka niti reggaejevsko pozibavanje in še kaj bi se našlo. Koktajl je imel eno samo konstanto – izrazito poudarjeno ritmično sekcijo, ki od začetka do konca ni popustila in se niti za trenutek ni polenila. Emashie so sproducirali težak zvok, ritmično gost in bazičen, tako da dolgotrajno poslušanje ne pride v poštev. Sploh se je zdelo, da pevki Sandri Guerini puščajo premalo prostora, saj ima prijeten, zanesljiv in rahlo jazzovsko obarvan glas, na splošno pa lahko rečemo, da so izpolnili pričakovanja ter z duhovitim povezovanjem skladb ustvarili vzdušje, ki se tovrstnim koncertom popolnoma prilega.

Jože Štucin