JAZZ PULSATIONS

Nancy, 16. in 17. 10. 2008

Čeprav je Nancy skoraj trikrat manjši od Ljubljane, se lahko pohvali s festivalom, ki ga naša prestolnica ne bo imela nikoli. In tudi ni potrebno, saj ima vsaj dva takšna, ki ju Jazz Pulsations spravi pod isto streho. Tako se lahko obiskovalec poleg vseh vrst jazza zadovolji še z rockom, starim in mladim soulom, reggaejem, elektroniko itn. V dvanajstih dneh je zelo prijetno mesto ena sama muzika, od šotorov, klubov do barov. Jazz Pulsations je torej tista jazzovska institucija, ki je to zvrst popularizirala tako, da mu je v festivalski obliki pripela še druge glasbe. Sam sem ujel dva večera in od 18. ure popoldne do tretje zjutraj je bilo časa za odmor samo v obliki hoje po mestu med različnimi prizorišči. Nekaj stvari se podvaja, tako da ni nobenih težav, če ti kaj ni všeč, le za hojo moraš imeti voljo.

Med nastopajočimi, ki mi jih je uspelo ujeti, bi izpostavil tri. Dee Dee Bridgewater zadnji projekt posveča Afriki. Točneje Maliju, saj je zadnjo ploščo poimenovala Red Earth, A Malian Journey. No, na koncertu je ob bok standardnim članom njenega benda, Edselu Gomezu (klavir), Iri Colemanu (bas) in Mininu Garayu (tolkala), postavila Moussa Sissoka na džembah (poznamo ga iz zasedbe Kora Jazz Trio), izjemnega Lansina Kouyateja na balafonu in prav tako odličnega Kabina Kouyateja iz Gvineje z vokalom. Dee Dee je bila na koncertu dosti bolj razigrana kot na jazzovskih projektih, kot da bi resnično našla svoj izvir vode, ki jo je pomladil za kakšnih 40 let. Veliko prostora je puščala Afričanom, sama pa je odlično improvizirala in nadgrajevala vsebino pesmi. Zdi se, da koncertna postavitev deluje veliko bolje kot album, a to je bilo najbrž pričakovati ob tako izkušeni glasbenici. A zanimivo, da organizatorji za glavno zvezdnico večera niso predvideli Dee Dee ampak mlado Nigerijko Nneko, ki s sodobno zvenečim soulom in hip hopom, občasno pa tudi reggaejem, ni navdušila samo občinstva ampak tudi »mamo« Dee Dee, ki je nenapovedano prišla na oder pomagat. Šestindvajsetletna Nneka je bila seveda navdušena, a se ni pustila zmesti in je pustila Dee Dee na obisku, dokler je to koristilo skladbi. Prav ta trenutek koncerta je še bolj poudaril njeno zrelost in izražanje vsebine nad obliko, kar je za nove tako imenovane soulovske in hiphopovske artiste iz ZDA skoraj nedosegljiv cilj, če ga sploh imajo. Ker je bila Nneka zame prvovrstno odkritje po kvaliteti glasu, izraznosti in vodenju koncerta, sem šele kasneje ugotovil, da gre za izvajalko, ki živi v Nemčiji in ima za sabo dva albuma, izdana v tej državi, več spotov in da je na obsežni evropski koncertni turneji. Ugotovil sem še, da je navsezadnje tudi v Sloveniji prisotna z distribucijo novega albuma No Longer At Ease. Čeprav je zadnja plošča dobra, ne doseže fizične moči koncerta, ki v nasprotju s tipičnim studijskim producentskim (didžejevskim) izdelkom izpostavi pevko s klasičnim koncertnim bendom v sestavi: kitara, bas, boben, klaviature. Lauryn Hill s pogumom Fele Kutija je zelo dobro geslo, ki so ga organizatorji zapisali v programski knjižici. Še večje presenečenje od Nneke, ki je nastopila na glavnem odru, pa je bila pariška zasedba Push Up! v cirkuško postavljenem klubu Magic Mirrors, kjer se je odvijal nočni program. Gre za energičen retro soulovski bend, ki ga sestavljata skupini Ji Mob Project in Sandra Nkaké Band. Nastop se je sicer začel v počasnem jazzovskem slogu z improvizacijami flavtista, a so fantje sčasoma dodajali plin, dokler ni bilo občinstvo ravno prav ogreto za prihod črnske pevke Sandre Nkake in še dveh črnskih vokalistov. Po dobri uri sem se vprašal, ali smo res v Nancyju leta 2008 ali v kakšni ameriški špelunki v mojem prejšnjem življenju. Koncert se je končal s komadom Push Up The Volume in z brnečimi ušesi smo se podali v jutranji megleni mraz.

Bogdan Benigar