SINASTESIA, AXEL DÖRNER and DIEGO CHAMY

Menza pri koritu, Ljubljana, 20. 10. 2008

Večeri sodobne glasbe, predvsem svobodno improvizirane, so pri nas žal vse redkejši, tokrat pa smo v organizaciji Katamana dobili dvojno dozo, ki je pričujočo historično zvočno estetiko vpela v kontekst dveh raznolikih performansov. Prvi nas je v izvedbi dvojca Sinastesia (Matjaž Manček, preparirana kitara, elektronika, in Raffaella Picollo, slikanje v živo) nagovarjal skozi pretapljanje zvoka in slikarske geste ter prelivanje besede v barve, ki so kot zvok napolnile prostor, kot barve pa prišle na pleksi ploščo. Zvočna akcija, glas (žal samo v italijanščini) in slikarska gesta so spregovarjali skozi barve in v sinesteziji sledili določenim arhetipskim simbolnim značilnostim barv (modra − mirnost, fluidnost, meditativnost; rdeča − strast, agresivnost; rumena − norost, hektičnost; bela − zareza in vseobsegajoča entiteta). Poslušati zvok barv skozi avdiovizualni dogodek je pomenilo predvsem skrbno graditev štirih zvočno in vizualno ločenih atmosfer, kjer je glasbena akcija sledila gibu čopičev in obratno, v prepletu različnih umetniških ekspresij pa tvorila enotno ekspresijo, ki je kljub različnim, vsebinsko ločenim delom ravno skozi strukturo enotnosti delovala koherentno, celostno. Morda celo preveč, saj je kljub nekaterim elementom dekonstrukcije v zvočnem in slikarskem tkivu in bežnih deviacijah delovala celo preveč enotno (pomanjkanje nepredvidljivosti in občutka bolj nepredvidljive in spontane akcije; to ima analogijo v skupinskih zlitjih free jazza in akcijskega slikarstva) na pomenski ravni, da bi se vanjo lahko prikradli tudi tisti tako privlačni zdrsi, ki zmotijo in hkrati intrigirajo našo percepcijo ter samo dojemanje dogodka. Enotnost akcije je bila suverena, z lahnim, počasnim nanosom modre na platno, ki so ji sledile nežnejše plasti preparirane kitare in zvočna govorica besede ter bolj odrezave, žive poteze rdeče z rahlo pokvečenim ritmičnim pulzom v ozadju pa tudi dinamično razkrojeni in razslojeni zvoki ter šumi ob rumeni barvi. Pričujoča zasnova je v igranju Matjaža Mančka izpostavila skrbnejši pristop k zvoku, k njegovim detajlom, ki jih je počasi in skrbno nizal in vtiral v barve, pri tem pa smo lahko opazili, da se njegovo sledenje tradiciji preparirane kitare (zaradi orisa, nanašajoč se na slišano igranje preparirane kitare izpostavljam: Keitha Rowa, pionirja namizne kitare, na katero igra z različnimi predmeti; Freda Fritha zaradi uporabe zankanja določenih zvočnih vzorcev; Orena Amabarchija pa zaradi plastenja v obliki mehko in tolpo zvenečega drona z občasnim pulzom v ozadju) počasi razvija v prepoznavno govorico.

Drugi del večera, vsebinsko poimenovanega Synes-Tension je tvoril berlinski dvojec Axel Dörner, trobenta, in Diego Chamy, prenosni računalnik. Axel Dörner je seveda ena od najbolj izpostavljenih figur v sodobni svobodno improvizirani glasbi zadnjega desetletja, človek, ki je vešč tako jazzovske tradicije (v spominu ostaja njegovo briljiranje v kvartetu Die Enttauschung z izjemnimi interpretacijami godbe Theloniusa Monka in Erica Dolphyja), jazzovskih svobodnjaštev, sodobne klasične glasbe (v ansamblu Zeitkratzer) kot sodobne improvizirane godbe elektroakustićčnega značaja. V zadnji si je ob boku avstrijskega kolega Franza Hautzingerja utrl položaj pionirja dekonstruirane zvočne govorice trobente, okleščene na mikrotonalnosti in zgolj piš zraka, moduliranega z ventilnimi in cevnimi mehanizmi trobente. Obenem je bil poleg berlinskih kolegov iz ansambla Phosphor pobudnik ogolelega pristopa k improviziranju, ki je v prepletu tišine in zvočnih drobcev v skrajno zadržanem spontanem igranju, kar je danes znano kot berlinska veja redukcionizma. Diego Chamy je mlajši argentinski tolkalec, zvočni poet in performer, s katerim je Dörner letos izdal ploščo What Matters To Ali, ki sledi zgoraj omenjenim estetskim premisam. Zato smo upravičeno pričakovali nastop, v katerem bosta potrebna skrajen slušni napor in koncentracija v drobnosluhu, dobili pa performans, ki v sebi briljantno združuje humor, ironijo in jedko realnost, s katero se danes sooča ustvarjalec, če sledi lastnim prepričanjem zunaj dominantnih struj v glasbenem svetu, hkrati pa preizprašuje sam akt improviziranja. Dörner je koncert odprl s serijo raznolikih pišev, šumov in podaljšanih tonov, ki jih spodjeda tišina, šele kasneje pa se mu je z gesto in zvokom govora (v banalni maniri najbolj uporabljanega računalniškega pretvornika besedila v govor Speak Aloud, po katerem performans nosi tudi ime) pridružil Chamy ter trobentača pretvoril v svojstven eksponat, v figuro, ki jo sproti spodjeda, ironično smeši in razgalja, nam pa servira serijo vprašanj, biografskih podatkov, novinarskih rac, rahlo napihnjenih trditev, banalnih duhovičenj, sliko Phosphor itd. S tem Dörnerja vpne v svojstveno strukturo, ki povzroči pomisleke o njegovi fami, konceptu dela in ustvarjanja ter manku popularnosti, vpne ga skratka v strukturo delne resignacije, ki ji na nastopu Dörner sledi z vedno bolj okleščenim in banalnim igranjem, sedenjem med občinstvom in serijo trivialnih gibov. Vendar se perfomans ne konča z resignacijo in grenko usedlino, ampak kot triumf zelo preprosto zastavljenega nastopa, ki v sebi skozi svojstveno seciranje izvajalca ustvarjalca ponudi marsikateri relevanten zastavek, vprašanje v polju sodobne glasbe.

Luka Zagoričnik