Godba in družba

Blues v Delti

Kakšna je preteklost v sedanjosti Delte Misisipija? Eden izmed vzvodov za okrevanje zaostale in obubožane regije na ameriškem Jugu je postal bluesovski turizem. Oživljanje bluesa ob eksploziji igralniškega turizma in starih razmerij gospostva je zgled za drugačen pogled na vlogo glasbe v lokalnem okolju, ki brez romantičnih motivov zarisuje današnjo usodo drugih godb.

V knjigi o bluesu in moči plantažnikov v Misisipijevi Delti, Zaustavljeni razvoj (Development Arrested, 1998), je Clyde Woods razčlenil dolgoletna konfliktna razmerja v načinih predstavljanja njene zgodovine in kulture, med drugim tudi za potrebe razvoja turizma. Širša regija ob južnem toku reke Misisipi, ki velja za zgodovinsko zibelko jazza, bluesa, gospela, countryja, rock’n’rolla, rhythm’n’bluesa in kjer so ustvarjali ali pa iz nje črpali navdih številni pisatelji z vrha ameriške literature, je te dosežke zatrla in jih ni priznavala. Eden glavnih razlogov tiči v močni ideološki in politični blokadi vplivnega bloka belih plantažnikov. Če je do 80. let veljalo, da so organizirani turistični obiski predvsem poudarjali preteklost zgodovinske nadvlade belcev v regiji, ponujali oglede plantaž, prizorišč bitk v ameriški državljanski vojni, romantizirano oživljali življenje na plantažah, je enega pomembnih vzgibov pri poskusih predrugačenja podobe ameriškega Juga in njegove kulturne zgodovine pomenil bluesovski turizem in z njim povezano ustanavljanje bluesovskih muzejev, postavljanja znamenj na zgodovinskih krajih in predvsem organiziranje tovrstnih festivalov.

Blues je postal v zgodovini nomadska, potujoča kultura. Vzroki za to so predvsem v socialni, politični in ekonomski strukturi južnjaške družbe in manj v komercialnem kulturnem procesu, v katerega je bil vpet. Ta zapis bi rad opozoril nanje in na to, kako se »blues vrača« v »deželo, kjer se je začel«, kakor je Misisipi in njegovo Delto poimenoval Alan Lomax. Zaradi zamotanih poti in procesov je blues kot godba črne Amerike postal del svetovne glasbene kulture, včasih prepleten s svetovljanskim jazzom, največkrat povsem samostojno. Čeprav bomo pod drobnogled vzeli v očeh številnih tradicionalno, zastarelo in nemoderno glasbeno obliko, lahko takšna analiza »bluesovskega sveta« pripomore k širšemu razmisleku o drugih godbah po svetu in širših procesih, v katerih vznikajo in se preobražajo, tudi v kontekstu komercialnega polja world music. Razlika v obravnavi bo v obrnjenem pogledu: zanimalo nas bo, kaj se z bluesom dogaja danes v okolju, ki ga je proizvedlo, kakšni so povratni vplivi bluesa kot globalne in tudi vseameriške oblike na njegov status in kakšno je njeno sprejemanje »doma na Jugu« v osrčju, ki je dobilo ime Delta zaradi številnih rečnih rokavov, sipin, bayous z vrbami žalujkami, bogato vegetacijo. Delta je rodovitna ravnica med rekama Yazoo in Misisipi, ki se razprostira južno od Memphisa do kraja Vicksburg.

Blues je bil vedno občutenje izgube in hkrati nemiren poziv h gibanju, k begu. Postal je svetovna godba, vir navdiha, zamišljenih in realnih vezi za poslušalce po vsem svetu, bodisi za angleške pobe, ki so si nadeli ime po pesmi Muddyja Watersa I'm A Rolling Stone, bodisi za pevca Alija Farka Toureja, čigar glasbo so ponesrečeno imenovali »malijski blues«. Kjer koli že ga igrajo, v Postojni, Tokiu, Chicagu ali v videu Christine Aguilera, sproži asociacijo na domnevni izvirni kraj. Le-ta je zgodovinsko docela dvoumen, heterogen in točkasto razpreden. Težko rečemo, da je ta kraj ravno Delta. Vendar je bilo predvsem ameriško konstruiranje zgodovine bluesa, podprto z njegovim udomačevanjem med rockerji, obsedeno s slogom. Kanoniziralo in utrdilo je genealogijo bluesa skozi razpoznavno linijo bluesovcev in njihovih »rodovnih vezi« v Delti Misisipija, ki se razteza v času in prostoru. K utrjevanju in ponovnemu izumljanju tradicije »Delta bluesa« je ogromno prispevala izdaja dvojnega albuma vseh dostopnih prečiščenih (tonsko restavriranih) posnetkov pevca in kitarista iz Delte Roberta Johnsona leta 1990, ki je petdeset let po svoji smrti postal edini bluesovec v tem slogu, čigar ploščo so prodali v več kot milijon izvodih. Ena izmed stalno krožečih anekdot je, da je neka nadobudna tajnica časopisa vztrajno klicala na sedež založbe Columbia, da bi dobila intervju z bluesovcem, ki se je zavihtel na vseameriško top lestvico sto najbolje prodajanih albumov.

Dežela bombaža, kocke in bluesa

Bil je začetek novembra 2005. Peljali smo se po lokalni cesti okrožja Quitman v ameriški zvezni državi Misisipi. Prečkali smo severovzhodni rob ravnice, ki so jo zaradi turbolentne zgodovine, plantažne ekonomije in rasnega terorja imenovali »najbolj južni kraj na zemlji«. V Delti Misisipija je bila topla jesen. Po cestah in poljskih poteh so se za številnimi traktorji in tovornjaki vile bele sledi. Veter se je poigraval z belimi kosmi. V Delti so pospravljali pridelek bombaža. Na ogolelih poljih so na odvoz čakale velikanske bale. Pot, ki povezuje vzhodno, gričevnato pokrajino Misisipija z Delto in z znamenito cesto Highway 61, je bila posejana z njimi. V kraju Marks smo sredi polja ugledali zgneten kup surovega bombaža. Ob njem je bila izobešena ameriška zastava. Na belino je nekdo napisal: »Bog, obvaruj Ameriko.« Vozil nas je Andre. Družino preživlja kot šofer prevozniške družbe iz Memphisa. Z nami, evropskimi opazovalci, je zamišljeno stal pred nenavadno skulpturo. Molčal je. Prekinil sem tišino: »No, zdaj bo pa tole šlo po najhitrejši poti na Kitajsko.« Le kaj si je mislil ta prijazen, vljudno zadržan temnopolti fant, čigar veder značaj so razkrivali duhoviti dovtipi. Njegovi so doma iz okolice Jacksona, glavnega mesta Misisipija. Videval jih je le ob vikendih. Povedal je, da ima srečo, ker ima službo. Prevaža skupine turistov, poslovnežev, šolarjev. Na pripombo o »Kitajski« je zafrkljivo odvrnil: »Mar ni neverjetno, kajneda?«

Nakopičenih znamenj je bilo preveč; preobilje patriotizma, značilno za ZDA po 11. septembru in po nelegalni okupaciji Iraka, izkaz južnjaške verske gorečnosti, izpisan na bali industrijske surovine, ki je zaznamovala zgodovino Delte. Tu sta se stikala negotova sedanjost z brutalno preteklostjo. Vendar Andrejev čudovit (amazing) dvoumen komentar je bil v družbi skupine vzhodnoevropskih novinarjev in dveh uslužbencev ameriškega zunanjega ministrstva, ki so tri tedne potovali po jugu ZDA in se seznanjali z zgodovino črnskih bojev za državljanske pravice, južnjaško kulturo, bluesom in jazzom, najbolj bluesovski trenutek na vsej poti. Druščina je bila namenjena v Clarksdale, v staro-novo Meko bluesa v osrčju Delte.

Tako potopljeni v blues moramo narediti kratek ovinek v socialno zgodovino Delte, ki nam bo pomagala pri razumevanju novonastalih pogojev za lokalni razcvet bluesa v povsem drugačni obliki od tiste v času njegove največje ekspresivne moči. Za Delto so pred drugo svetovno vojno govorili, da je obsedena z bombažem in črnci. Veljala je za jug ameriškega Juga. Po odpravi suženjstva je ostajala prizorišče najhujšega rasnega terorja, politične brezpravnosti in kapitalističnega izkoriščanja večinske črnske delovne sile s sistemom spolovinarstva (sharecropping) in zakupništva. Vsaki novi generaciji vladajočega razreda plantažnikov je uspelo obnoviti regionalno, etnično in razredno nadvlado in jo ponesti v vseameriško areno – od akademskega miljeja, popularne kulture do notranje in zunanje politike. Naj spomnim na številne hollywoodske filme in TV-nadaljevanke o Jugu, plantažni romantiki, o »magnolijah«, začenši z Griffithovim Rojstvom naroda in filmsko upodobitvijo romana V vrtincu. Delta ostaja kmetijsko območje, kjer se belijo bombažna polja. V nasprotju z drugimi predeli ameriškega Juga se ji industrija izogiba ali pa beži od tam. Tisoče črnih rok so zamenjali kmetijski stroji in sezonska delovna sila. »Neprofitni« bombaž so ponekod zamenjali koruza, soja in riž, kulture, ki so bile del velikega povojnega razvojnega načrta regije. Obdelovalna zemlja je v lasti peščice izjemno dobro organiziranih belih veleposestnikov. V letih največje kmetijske krize, ki je udarila po manjših družinskih farmah in črnskih kooperativah, so pridobivali in še širili velikost obdelovalnih površin. Njihovi predstavniki sedijo na vseh ključnih mestih odločanja, v krajevnih svetih, nadzornih odborih bank, v šolskih odborih. Delta Council je še vedno torišče skrajne desnice republikanske stranke na Jugu z močnim vplivom na ameriško politiko in gospodarstvo. Na lokalni ravni so njegov vpliven instrument trgovske zbornice (chambers of commerce). Pridelava bombaža je najbolj subvencionirana med vsemi kmetijskimi proizvodi v ZDA, ki so njegov največji svetovni izvoznik na Kitajsko, ta je namreč največja uvoznica. Zaradi dampinškega zniževanja cene na svetovnem trgu so na robu brezna milijoni malih pridelovalcev bombaža v zahodni Afriki in v osrednji Aziji. Njegova svetovna cena je na ravni iz časov velike gospodarske krize v 30. letih. Letne denarne podpore za 25.000 pridelovalcev v vsem ameriškem bombažnem pasu (od Floride do Nove Mehike) dosegajo 4 milijarde dolarjev, kar je trikrat več kot celotna ameriška pomoč za 500 milijonov Afričanov. Ob vselej naglaševani skrbi Busheve administracije za kmečki živelj in malega farmarja prejme desetina največjih proizvajalcev 75 % vseh subvencij. Kultura bombaža ostaja sekularna religija ameriškega Juga. Kljub temu da so množične migracije črnske populacije na Sever pred drugo svetovno vojno in še posebno po njej v obdobju »zelene kmetijske revolucije« dodobra spremenile demografsko sliko v Misisipiju, v Delti črnsko prebivalstvo ostaja v večini. V severozahodnih okrožjih Coahoma in Tunica ob reki Misisipi s kar 70 odstotki. Misisipi je ena najrevnejših ameriških zveznih držav. V nekaj okrožjih Delte tudi polovica prebivalcev živi pod pragom revščine. Regija ima najvišjo smrtnost med novorojenčki v ZDA in najvišje število bolezni zaradi slabe in neredne prehrane. Visoka nezaposlenost je kronična. Ljudje so odvisni od zvezne socialne pomoči, od živilskih kart in od pomoči nevladnih organizacij. Delta ostaja območje s sistematično podhranjenim javnim šolstvom, enim najslabših učnih uspehov v ZDA in alarmantnim deležem nepismenih med črnskim prebivalstvom. Javne šole so še vedno rasno segregirane, zasebne so po pravilu »bele«. Politika »afirmativne akcije« kot ena od pridobitev boja za državljanske pravice, ki je bil v Misisipiju najtežji in najbolj krvav, je Delto obšla. Družboslovci, predvsem plodne študije geografov, so pokazali, da je v vseh večjih krajih v Delti prišlo do prostorskega oblikovanja nove vrste »črnskih getov«, ki so podobni tistim v velikih mestih. Nova prostorska razdelitev manjših mest in krajev na beli in črni del ter poslovno četrt je tako ostra, da geograf Charles Aiken ugotavlja, da je rasna segregacija celo večja kot leta 1950. Delta ne premore močnega srednjega črnskega razreda, ki je drugod po Ameriki edini pridobil od boja za državljanske pravice in vladne politike »boja proti revščini«. Službe v lesni industriji in razbohotenem ribogojstvu slovitih rečnih somov (catfish) so slabo plačane. Število prebivalcev v regiji upada. Strmo narašča edino v okrožju Sunflower, kjer stoji notorična kaznilnica Parchman Farm, tako srhljivo opisana v bluesovskih pesmih, na primer v komadih nekdanjega zapornika Bukka Whita (Parchman Farm Blues). Ko je državna blagajna Misisipija v 80. letih potonila v rdečih številkah, sta se kot razvojna gospodarska rešitev pokazala legalizacija iger na srečo in igralniški turizem, sicer za protestantsko moralo najbolj sporna. Obljuba novih služb, polnjenje državne in okrožne blagajne iz pobranih davkov je bila mamljiva. Ko je orkan Katrina pustošil po Misisipiju in Louisiani, je bila ena izmed stalnih medijskih tem velika finančna izguba, ki so jo utrpele igralnice ob Mehiškem zalivu v Biloxiju. Po hitrem postopku so spremenili zakon o igralništvu, ki je določal, da mora biti sama ruleta nad vodo in so »vodno mejo« premaknili za nekaj kilometrov. Zahodno od spokojno umirajočega kraja Robinsonville v okrožju Tunica, kjer je Lomax na plantaži posnel znamenitega bluesovca Sona Housa, se iz bombažnih polj ob reki Misisipi dvigajo igralniška naselja čudaških imen in arhitekture. Med njimi sta lasvegaška replika naselbine iz filmov o divjem zahodu Sam's Town in sanjski kraj kockarjev, kjer v razuzdanem dekorju podoživite − Hollywood. Okrožje, ki se ga je zaradi hude revščine prijel naziv »ameriška Etiopija«, navzven kaže znamenja okrevanja. Za obnovljenimi fasadami mestnih hiš, urejenimi parki, novim muzejem v središču mesta Tunica se skriva stara družbena realnost. »Čudež v Tunici« je zaradi desetmilijonskega letnega obiska in velikanskih prihodkov tretji največji igralniški kompleks v ZDA. Nekaj igralnic ima v rokah korporacija Harrah's, ki je stegovala kremplje tudi pri nas in za ceno posebnih davčnih ugodnosti obljubljala »razvojno perspektivo«. Dobiček od postavljanja igralnic so kovali lastniki zemljišč in investitorji iz vrst lokalnih elit. Breme družbenih stroškov zaradi zasvojenosti in poganjanja denarja nosi lokalna skupnost. Črnske skupnosti dnevno bijejo bitko za prerazporeditev davčnega izkoristka za obnovo javnih šol, podporo izobraževalnim programom, starejšim in storitvam za revne. V obubožani skupnosti je višja izobrazba največkrat edina pot iz revščine. Učenci se raje odločajo za službe v kazinih kot za varnost na daljši čas. Država in okrožja postajajo odvisni od igralniške industrije. Celo v zadržanih in konservativnih okoljih so vse glasnejše pobude za postavitev novih igralnic. Tudi v okrožju Coahoma, kjer je v bližini mosta, ki spaja Misisipijevo in Arkansasovo Delto, pognala ruleto edina igralnica The Lady Luck Rhythm and Blues. Kmalu je opustila bluesovsko ime, zato pa finančno podpira dva večja tovrstna festivala v zgodovinskih središčih bluesa, v mestu Helena festival King Biscuit v čast zgodovinskemu radijskemu programu, ki ga je vodil orgličar Sonny Boy Williamson, in festival Sunflower Blues v Clarksdalu.

Bluesovski turizem med državo, poslom in lokalno skupnostjo

Blues iz Misisipija ni nikoli pobegnil, še manj pa je »zamrl«, kot so marsikdaj trdili bluesofili. Eno je, če ga zvedemo na glasbeni slog in obliko (najpogostejša praksa glasbenih navdušencev, zbiralcev, glasbenih založnikov), nekaj povsem drugega pa je, če v njem prepoznamo posebno kodificirano obliko družbene razlage. Veliko vprašanje pri vsaki godbi je, kdaj izrazna oblika z bogatimi prispodobami in glasbenimi elementi »skrepeni«, ni več zmožna preobrazb. Predvsem pa, kje so vzroki za to. Nikdar niso le »notranji«.

Blues je več kot glasbena oblika, je način mišljenja in družbene razlage, ki na najgloblji ravni izraža izkustvo črnca in njegovo osebno vpletenost v Ameriki. Kot je v sijajni knjigi Bluesovci (Blues People, 1963) zapisal črnski pesnik in kulturni zgodovinar Amiri Baraka, se je spreminjal z vstopanjem afroameriške skupnosti v ameriško družbo, ko se je z Juga razširil na industrijski Sever. V to »drugo Ameriko« je navsezadnje prestopil tudi Alan Lomax, ko je začel bogastvo črnske pesmi, govorice, telesnih kretenj doživljati kot svoj, ameriški svet. Sčasoma je prek posrednikov postala tudi del našega evropskega prostora in drugih svetov. Po tem je bil blues world music avant la lettre. Bluesovska struktura občutenja je bila univerzalna. Eric Burdon, pevec britanske skupine The Animals, je ob neki priložnosti povedal, da je lahko sredi sivine v industrijski Angliji povsem posvojil in polno doživljal Hookerjevo pripoved o trdem garanju v detroitski železarni in »protidelovno etiko«, ki jo je vsebovala pesem.

Blues je leta 2003 uradno postal del ameriške kulturne dediščine. Ameriški kongres ga je razglasil za »leto bluesa«. Tedaj je največ obnovljenega zanimanja zanj vzbudila serija dokumentarnih filmov, ki so jih na pobudo režiserja Martina Scorseseja med drugimi posneli Wim Wenders, Clint Eastwood in Mike Figgis. Bili so lepo posvetilo ob stoti obletnici dogodka, ki ga je v svoji avtobiografiji popisal samooklicani »oče bluesa«, črnski vodvilski skladatelj William C. Handy. Med turnejo s plesnim orkestrom po Misisipiju ga je na železniški postaji povsem očarala »najbolj nenavadna pesem na svetu«. Ob spremljavi na kitaro, po strunah je drsel z žepnim nožem, jo je pel v cape odeti pevec. Pel je, da odhaja na križišče dveh železnic. Vestni bluesoslovci so razbrali, da se je odpravljal v kraj Moorhead, v osrčje Delte Misisipija. Scorsesejev film je med vsemi najbolj zvest »koreninskemu« diskurzu in bluesovsko prapočelo locira v Delti (s pomembnim afrocentričnim dodatkom, film končuje v zahodni Afriki). Misisipi in Delta sta od aprila do oktobra posejana s festivali na prostem. Več kot šestdeset jih je. Na največje se zgrinja več deset tisoč privržencev, za katere je Delta »sveta zemlja«, mistični kraj, kjer se je rodil blues in kjer so, kakor gre legenda, pevci zastavljali svojo dušo hudiču, da bi postali najboljši glasbeniki. Zgovoren je zgled Clarksdala, ki si lasti naslov središča bluesa v Delti. Bluesovska tradicija je postala vzvod za turistično okrevanje mestnega središča, nekdanje poslovne četrti, ki jo je tako živo popisal Lomax. V poslopju nekdanje tovorne železniške postaje ima domicil osrednji muzej bluesa iz Delte, v katerem je ob številnih glasbilih slavnih bluesovcev in njihovih koncertnih rekvizitov razstavljeno tudi ogrodje nekdanje plantažniške kolibe Muddyja Watersa. V sosednjem prostoru so vadbeni prostori za mlade skupine in glasbene delavnice. V mestu in okolici so bili med drugim rojeni John Lee Hooker, pianist Ike Turner, pevec soula Sam Cooke, Son House, na obnovljeni plantaži Dockery »oče bluesa iz Delte« Charley Patton. V mestni bolnišnici za temnopolte je po avtomobilski nesreči leta 1937 na sloviti bluesovski cesti Highway 61 umrla pevka Bessie Smith.

K oživljanju mesta in njegove bogate dediščine je veliko prispeval domačin, filmski igralec Morgan Freeman, ki je leta 2001 s prijateljem odprl glasbeni klub Ground Zero. Pazljivo oblikovan in starinsko opremljen prostor nekdanjega skladišča spretno skriva velikanski finančni vložek. Igra na »igro zaupanja« med vpletenimi v bluesovski svet; zunanji razdrapan videz, notranja oprema, vedenjska pravila − vse je podrejeno učinku doživljanja pristnosti bluesa. V klubu redno nastopajo najslavnejša imena in lokalni talenti, od veteranov do mlajših. Freeman je v njem gostil demokratsko predvolilno konvencijo. Ulice so poimenovali po slavnih bluesovcih, obnovili so avtobusno postajo Greyhound, s katere so se številni Afroameričani odpravljali na Sever. V starih juke joints, špelunkah lokalnih glasbenikov, domačini uživajo v priljubljenem soul bluesu, ki ni tisto, kar želijo slišati turisti. Nenadoma se je zganila celo država Misisipi. Ko gre za nohte, pride vse prav. Ustanovila je posebno komisijo, da bi do leta 2008 izdelala načrt za podporo in trženje bluesovskega turizma. Že zdaj podpira glasbene festivale, študijske in raziskovalne programe, s posebnimi znamenji označuje zgodovinska prizorišča in vzpostavlja vsedržavno »bluesovsko pot«. Med nekajmilijonskimi investicijami je tudi gradnja bluesovskega muzeja v Indianoli, rojstnem mestu največjega še živečega bluesovca B. B. Kinga. Pobude so decentralizirane in prihajajo z različnih ravni. Tako je Center za južnjaške študije na univerzi Misisipi v Oxfordu, njegov direktor Charles Reagan Wilson je bil eden od sourednikov izvrstne Enciklopedije južnjaške kulture (1989) in pobudnik za ustanovitev poddiscipline južnjaških študijev, prevzel izdajanje znane bluesovske revije Living Blues, ki se je znašla v težavah. Leta 2004 je izšla obširna dvojna številka, posvečena današnjemu bluesu v Misisipiju. Podnaslov je zgovoren: »Vaš popotni vodič po bluesu Misisipija.« Urednik številke se hvali, da so zbrali 176 strani »čistega, surovega misisipijskega bluesa«. Številka v resnici povsem meša preteklost s sedanjostjo, žive izvajalce, poustvarjalce bluesa z znamenji novega bluesovskega turizma: z bluesovsko potjo, zaznamovanimi grobovi slavnih glasbenikov, lokali southern food, naštevanjem založb, studijev, festivalov, »avtentičnih špelunk«, muzejev, spominskih zaznamovanj.

Stephen A. King je analiziral pojavne oblike novega bluesovskega turizma v Delti in še posebno funkcije bluesovskih festivalov. Tovrstni turizem sovpada z ideološko doktrino kulturnega in dediščinskega turizma (glej članek podpisanega v Muski, št. 3-4, 2007, »Sonični in glasbeni turizem, med drugim …«).

Festivali so izjemno pomembna sestavina novega bluesovskega turizma, spoja gospodarske in kulturne dejavnosti s prikritimi igrami moči. Avtor je izluščil tri glavne in protislovne funkcije festivalov:

a) izkazovanje časti glasbenikom, ki se vračajo domov,

b) ohranjanje bluesovske kulture,

c) poudarjanje integracijske moči in izkazovanje rasne harmonije.

V vsaki od naštetih funkcij se skrivajo paradoksi. Ravno številni glasbeniki, ki prihajajo domov (temo doma in povratka v bluesu je lucidno obravnaval Paul Oliver), so ta dom zapustili zaradi plantažnega življenja in rasnega terorja. Številni festivali poudarjajo ohranjanje lokalne bluesovske kulture Delte, pri tem pa so žanrsko tako različni, da je želeni »Delta blues« najmanj zastopan oziroma so ga glasbeniki sami opustili, preoblikovali ali nadgradili. In končno, festivali so le začasno zatočišče za doživljanje rasne harmonije in »integrirane poslušalske skupnosti« s podobnimi estetskimi nagnjenji. Če po eni strani drži, da festivali in organizatorji tudi dobrodelno podpirajo starejše glasbenike v stiski, drži tudi, da so poslovno priložnost v bluesu zavohali različni kalibri in zaslužkarji, ki poskušajo festivale postaviti na povsem komercialne temelje. Eden izmed pokazateljev je cenovna diskriminacija za nastopajoče, predvsem za lokalne glasbenike – »nosilce in nadaljevalce tradicije«.

Tri generacije glasbenikov

Izkoristimo bežno in toplo »turistično bluesovsko« srečanje za krajši oris treh lokalnih bluesovcev iz Delte, ki pripadajo trem različnim generacijam. Prvi je bobnar Sam Carr (rojen 1926). Vse življenje je bil kmetovalec in polprofesionalni glasbenik. Z ženo Doris živita na manjši družinski plantaži bombaža in soje. Lastnik plantaže je zakoncema do smrti podaril hišo, kjer živita. Carr se je rodil v bližini Helene v Arkansasu, na drugi strani Misisipija. Nezakonskega otroka je vzgojila relativno premožna črnska družina Carr. Njegov oče je bil znani bluesovski kitarist Robert Nighthawk. Z njim je potoval po Delti in zanj pobiral vstopnino pred špelunkami. Sčasoma je začel igrati kontrabas v njegovih bendih. Ker je nanj hotel narediti vtis, je začel igrati bobne. Zanesljivi bobnarji so bili redka dobrina, igral je v beznicah po vsem Jugu in vse do Chicaga, kjer je igral tako v blues kot rhythm’n’blues bendih. Na špilih po Arkansasu je nekaj let spremljal slovitega orgličarja Sonnyja Boya Williamsona (Ricea Millerja). Bil je član znamenite trojice Jelly Roll Kings s Frankom Frostom in Big Jackom Johnsonom, ki je igrala silovit električen juke joint blues (CD Jelly Roll Kings, Fat Possum). Pove, da je zaradi kapi že pozabil »stare bobnarske trike«, saj ga desna roka ne uboga več, tako da česa več kot držanja ritma ne zmore. Tudi za okornejšim zamahom se še zasliši značilno lay-back bobnanje. Osrednji festival v Clarksdalu je njemu in ženi pred dvema letoma podelil posebno častno priznanje za življenjski prispevek.

Drugi je kitarist Bill Abel, doma je iz Duncana v Misisipiju, star je 45 let. Je predstavnik revitalistov, ki je imel srečo, da se je 25 let učil od starejših bluesovcev. Zanima ga godba iz 20. in 30. let, blues Charleyja Pattona, Tommyja Johnsona, Sona Housa, Skipa Jamesa. Redno nastopa po klubih in festivalih v ZDA, občasno v Evropi in spremlja starejše legende. Občasno piše za različne francoske in italijanske publikacije. Ima se za nadaljevalca izumirajoče tradicije. »V Delti ne igrajo več po starem. Blues se je posodobil,« pojasnjuje. Igra na električno in akustično kitaro, včasih nastopa še z bobnom in orglicami kot one man band, v nastope vključuje tudi lastne komade, ki črpajo iz zaloge bluesovskih verzov.

Tretja pa je 16-letna kitaristka in pevka Jacqueline Nassar Gooch, domačinka iz Clarksdala. Je iz revne družine. Nekaj časa je imela bend z bratom Phillipom. Igranja kitare se je učila v glasbenem razredu bluesovskega muzeja. Na vseh koncertih jo je zaradi mladosti spremljala mama. Čakajoč na pozne špile, sta veliko noči preživeli v barih. Jacqueline priznava dolg bluesu, ki pa ga je za njen okus v Clarksdalu preveč in jo utesnjuje. Učitelji so ji dovolili igrati pred tisočglavo množico na festivalu Sunflower Blues − vse je navdušila. Kraj je ponosen na mlado nadarjenko. »Od nekdaj sem hotela postati rock zvezda,« pravi. Sijajna kitaristka odlične tehnike in glasu z emocionalno močjo piše in izvaja lastne skladbe, v katerih so skrite slogovne bluesovske poteze. Je interpretka v slogu Alanis Morissette. Takega glasu in igranja kitare ne slišite v Sloveniji. Jacqueline je bluesovski milje podaril individualen izraz, a je ni uklenil. Vprašanje je, kaj bo z njeno morebitno glasbeno potjo, in če ji bo uspelo izviti se iz lokalnih okvirov.

Domačini v Clarksdalu so še pred dvema desetletjema, ko je veljalo, da je blues v Delti zamrl, z začudenjem gledali skandinavske in japonske turiste, ki so se z nahrbtniki potikali po pokopališčih in iskali grobove oboževanih glasbenikov. Nekatere med njimi so postavljale številne ameriške blues societies. Vnema je včasih absurdna. Tako ima najslavnejši bluesovski sin Delte, Robert Johnson, nagrobne plošče na treh različnih pokopališčih. Z markantnim znamenjem so celo določili križišče stare 61. in 49. ceste blizu Clarksdala za kraj, kjer naj bi se po legendi zaobljubil peklenščku. Dediščinski in kulturni turizem kot vzvod ekonomskega razvoja pa ima pasti. Je vir ponosa domačinov. Njihova uporniška kultura je doživela priznanje. Mučni problem nastane, ko se želja pretežno belih navdušencev po »starem dobrem«, pristnem bluesovskem doživetju sprevrže v novo akulturacijo. Ta ne pomeni nič drugega kot restavracijo družbenih razmerij, ki jih je ravno blues kot popularna oblika prefinjeno artikuliral in jih poskušal preseči.

Če postopate po Clarksdalu in zaidete z utrjenih poti, vas bo domačin, vseeno je, ali črn ali bel, takoj določil: »Ste prišli zaradi bluesa?« Blizu naborniškega centra ameriške mornarice, reč se očitno vleče že od Lomaxovih potopisov, sem se zapletel v pogovor z belim lastnikom malega računalniškega podjetja. Bil je odkritih liberalnih nazorov. Pogovor je nanesel na ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, ki je ravno v Clarksadalu napisal »Mačko na vroči pločevinasti strehi«. Njegov antologijski stavek življenje v Delti še vedno spremlja na vsakem koraku: »Mar nisi zaznal močnega in gnusnega vonja po lažnivosti? «Domačin je rekel: »Verjemi mi, da tukajšnjim ljudem še danes težko padejo Williamsove besede. Izkazalo se je, da je imel več kot prav o vsem, kar je napisal o naši južnjaški družbi.«

Pri nas doma je drugače. Bluesofili vrtajo: »A je tam še kaj 'tapravega' bluesa, 'taprave' stvari?« Pravilen odgovor se glasi: Ni in je ... na žalost.

Ičo Vidmar