Bobby Macintyre

Človek iz ozadja

Prekmurski Psycho-Path so v začetku marca objavili nov, peti album (glej Plošče), ki so ga posneli v družbi ameriškega producenta, glasbenika, pisca glasbe in besedil, bobnarja, studijskega snemalca Bobbyja Macintyreja. Skozi intervju, ki je nastal prek elektronske pošte, spoznajte tega čudežnega glasbenega umetnika iz ozadja.

Vaše ustvarjalno življenje je zelo raznoliko in razgibano. Kdaj najbolj uživate − ko igrate v skupini, ko ste na turneji, ko producirate oziroma snemate v studio, ko pišete glasbo?

Vsi našteti vidiki glasbenega ustvarjanja me navdihujejo in izpolnjujejo po svoje. Biti član skupine mi pomeni vse našteto. Večino skupin, v katerih sem bil, sem snemal in produciral, zanje pisal glasbo in potoval z njimi. Poleg tega igram bobne na različnih ploščah in vselej mi je všeč priti na dan z nenavadno idejo za določeno pesem. Čeprav uživam v pisanju pesmi, še bolj uživam v skupnem pisanju in razvijanju idej z drugimi glasbeniki. Najbolj mi ležita produkcija in pisanje glasbe. V ustvarjanju pesmi in prisostvovanju pri njeni rasti bom užival do konca svojih dni.

Kot bobnar ste bili član Falling Wallendas in Jimmy Girl, projekta Scotta Benneta Dotted Line in Twilight Singers, skupine Grega Dullija iz Afghan Wigs. Koga med njimi najbolj cenite?

Vse glasbenike, s katerimi sem delal, močno občudujem. Težko izpostavim le enega. Pri sedemnajstih letih sem začel igrati z Dennisom Brittom. Imela sva veliko skupnih bendov, recimo The Beat Poets, Burning Tongues in The Dogs of Beirut. Dennis je starejši in ima več izkušenj, ki jih je delil z mano. Pomagal mi je izoblikovati razumevanje pesmi in glasbe, več kot kdor koli me je naučil o pisanju pesmi, modi in življenju. Moje spoštovanje do njega kot glasbenika je brezmejno in menim, da je eden največjih avtorjev našega časa. Scott Bennet, partner Briana Wilsona, je še talent, ki ga ne morem prehvaliti. Ima enega meni najljubših glasov, odlično igra klavir, bobne, bas in kitaro. Njegova energija nima para in zelo sem srečen, da je moj prijatelj. Scotta lahko slišite tudi na novi plošči Psycho-Path. Kar zadeva bende, v katerih sem bil, pa bi kot najbolj zabavnega izpostavil Jimmy Girl. Bili smo veliki prijatelji in bilo je divje. Žal je pevec Seven, osupljiv frontman, naredil samomor in s tem se je ustavila pot skupine. Ni ga bilo mogoče nadomestiti.

Zdi se, da vas bobnanje osrečuje in dela zadovoljnega. Vseeno pa niste imeli svojega lastnega benda, vedno ste bili pridruženi bobnar. Kako to?

Ko sem v skupini, je to moja glasbena skupina. Nikoli se nisem pustil samo najeti ali se pokazati samo zaradi denarja in ostati brez glasu v bendu. Rad imam prijateljstvo in biti član skupine. Greg Dulli mi pravi: »Če boš ustanovil bend, bom v prvih vrstah!«

Bobnate v njegovih Twilight Singers. Greg Dulli je močna avtorska osebnost. Z njim mora biti čudovito ustvarjati?

Vsekakor. Bili smo res močna ekipa, tako v studiu kot na odru. Zelo dobro razume rock in soul glasbo. To je sposoben pokazati tudi na odru. Radi nastopamo in vedno gremo do konca. Med vsemi bendi, v katerih sem bil, je on moj najljubši frontman in pisec pesmi.

Kot producent in studijski snemalec ste sodelovali s številnimi glasbeniki. Kdaj ste najbolj uživali? S kom je bilo najtežje sodelovati?

Največ je iz mene izvlekla plošča, ki sem jo naredil z Willom McGregorjem, basistom Fear, Chucka Berryja in številnih drugih legend. Obdobje snemanja je bilo zelo dolgo in končalo se je tako, da sva na koncu na novo odpela vse skladbe in naredila remiks celotne izjemno intenzivne plošče. Iti nazaj in ponovno oživiti že narejen album je bilo strašansko težko, a se je na koncu izplačalo. Če si lahko privoščiš narediti posnetke boljše, bolj poslušljive, potem je to treba izkoristiti! Najmočnejšo ploščo pa boste še slišali − to je The Ass-Soul of Psycho-Path.

Kaj pa je višek vaše dosednje kariere?

Potovanje po svetu s Twilight Singers, igranje bobnov za Lucindo Williams, sedenje v ekipi Herbieja Hancocka in leta, ki sem jih preživel v Middle Ear Studios, obkrožen z Bee Gees.

V Miamiju ste zgradili svoj Studio 71 in vodite četrtkove večere Composer's Cabaret. Zasledil sem, da želite z njimi motivirati lokalno sceno, da bi bila takšna, kot je bila konec 80. in v začetku 90. let. Kaj je bilo takrat tako zanimivo in kaj je narobe z današnjo sceno v Miamiju?

Kjer koli sem živel, vedno sem poskušal pomagati sceni in tako sem organiziral večere, na katerih so nastopali avtorji skladb, glasbeniki. V 90. letih je bilo veliko glasbenikov in bendov iz Miamija, ki so bili poznani mednarodno, na primer Marilyn Manson, Mavericks. Glasbeniki kot Eric Clapton in skupine kot Bee Gees so živeli v Miamiju, saj je tu prav krasno. Vedno se mi je zdelo, da denar sledi umetnosti, in številnim glasbenikom je težko vzdrževati določen nivo življenja in sceno, če se življenjski stroški višajo, kot se je to zgodilo v Miami Beachu zaradi mode in izpostavljanja. Tu je še vedno veliko nadarjenih glasbenikov umetnikov. Miami je bil vedno problematičen, ker je oddaljen od drugih večjih mest, zato je skupinam vedno težko priti do sem na nastope v živo.

V Miami New Timesu sem prebral, da oblikujete ustvarjalni prostor za lokalne glasbenike. Kako pomembno je sodelovanje glasbenikov za lokalno sceno?

Če želiš imeti pravo sceno, se morajo bendi in glasbeni ustvarjalci podpirati na vseh ravneh. Ko sem v Miamiju odraščal, smo iste komade preigravali vsak po svoje. Največji poklon, ki glasbenike združuje, je skupno pisanje komadov in igranje na odru s talenti, ki jih ceniš. Vse to združuje ljudi in iz tega nastane nekaj več, kot je zgolj vsota posameznikov. Trenutno v Miamiju organiziram večere z Jessom Jacksonom, ki privabljajo glasbenike, kot je Nil Lara.

Prepričan sem, da so vam Psycho-Path pripovedovali o Prekmurje Noise Conspiracy. Je kaj podobnosti med PNC in tem, kar sami počnete doma?

Seveda! Ko se prijatelji medsebojno podpirajo ne glede na žanre, ki jim pripadajo, ko je v to vključena glasba, se dogajajo neverjetne stvari. Scena po vsej Sloveniji je name naredila močan vtis. Menim, da so Psycho-Path na njenem čelu.

Kako ste prišli v stik s Psycho-Path? Kaj ste si mislili, ko ste prvič slišali njihovo glasbo?

Na Dunaju sem prvič srečal njihovo neverjetno pevko Melee, čez kakšno leto še v Gradcu, ko sem bil na turneji s Twilight Singers. Mislim, da ji je bila všeč moja energija na odru, da je začutila mojo strast do glasbe kot nekaj, kar bi lahko pomagalo njenemu bendu pri snemanju. Ohranila sva stike in si dopisovala, vse dokler me niso julija 2007 povabili, da bi delali skupaj. Ko sem slišal Psycho-Path, njena besedila, njen glas in energične kitare, sem vedel, da gre za pomemben bend, in nisem mogel dočakati začetka sodelovanja. Imajo vse prvine iskrenosti in potrebnih jajc, da postaneš eden od pomembnih bendov svoje generacije.

Zagotovo ste preposlušali vse njihove plošče pred odhodom v studio. Kakšen se vam zdi njihov razvoj?

Ko smo se začeli pogovarjati o snemanju albuma v Sloveniji, je bil naš cilj, da zvok ohranimo živ, takšen, kot je na odru. Če bend ne igra kontinuirano, je to zelo težek pristop. Oni so precej igrali, kot bend imajo dolgo zgodovino in prepričan sem bil, da so pripravljeni na tak proces. Zanj je potrebna tudi določena zrelost in odprtost za nove ideje. Poleg tega sta se jim pridružila nova člana in dobro vem, kako je pozitivno in zabavno imeti novo, mlado energijo v snemalnem procesu. Jedro benda je skupaj že dolgo časa, to pa so bil prvi posnetki v novi zasedbi. Pesmi na novem albumu so mi najljubše in strašansko sem ponosen, da sem produciral tako nažigajoč bend.

Kako je potekalo snemanje in produciranje njihovega novega albuma?

Album smo posneli v hišnem studiu. Nihče nas ni motil. Lahko smo delali noč in dan. Vsak dan smo začeli okrog poldneva, skoncentrirali smo se na eno pesem in se z njo ukvarjali do približno tretje ure zjutraj. Začela sva z bobnarjem Dominikom in poskušala najti pravi ritem za pesem, ki bi bil primeren za besedilo in na katerem bi lahko bend gradil naprej. Kasneje smo ga na določenih mestih še vedno prilagajali in preostale člane benda pripeljali do točke, ko so se z njim poistovetili in prispevali k aranžmaju. Ker rad posvečam veliko časa vokalom, sva le-te z Melee nastavila najprej, da ne bi prehitro izgubila glasu. Po hiši smo iskali različne pozicije za ojačevalce in delali na zvoku vsake pesmi posebej. Eden od ustanovnih članov benda, kitarist Jernej, je bil v glavni sobi z bobnarjem Dominikom. Rada igrata skupaj in njuna komunikacija je bistveno pripomogla k splošni energiji. Kitarist Bekko in basist Janez sta bila z mano v kontrolni sobi, da smo se imeli stalno na očeh. Komade snemam in poslušam precej naglas, kar je še posebno veljalo pri Psycho-Path, in prepričan sem, da so se tudi zato med seboj dobro slišali in čutili. Na posameznih delih komadov smo se osredotčili na dinamiko, vse dokler nismo bili prepričani, da je komad zrel. Ta sistem je funkcioniral, zato smo ga prakticirali vsak dan. Melee je čez dan spočila glas. Z vokali smo se ukvarjali zvečer, ko je bila ogreta in pripravljena na akcijo. Pri večini komadov se je ves bend zbral ob mikrofonu, da bi naredili skupinske vokale, kar je bilo zelo zabavno. Vsi pojejo zelo dobro, zato sem hotel, da delajo na vokalih, kolikor se le da. Med delom smo si vzeli čas za fantastične jedi. Vsi so kuharski talenti in hrana je naredila snemanje še zabavnejše. Po cele dneve smo imeli komedije. Gre za hudo zabaven bend. So neverjetno delovni in bili so osredotočeni prav vsak dan snemanja. Bilo je noro! Dva tedna sem jih snemal v Sloveniji, ploščo pa sem zmiksal v Miamiju v svojem Studiu 71.

Se vam zdi skupina Psycho-Path zanimiva v širših okvirih svetovne rockovske scene? Ima možnost prodreti na glasbeni zemljevid, ki ga kreira angleško-ameriška scena?

Prepričan sem, da bo scena odkrila ta bend, njihove pesmi in energijo, ki jo imajo na odru. Imajo vse, kar je potrebno, da pritegnejo občinstvo po vsem svetu. Sodelovanje, kot je produkcija, se ne konča pri plošči. Smo v rednih stikih in delamo na tem, da Psycho-Path uveljavimo povsod.

Kakšni so vaši načrti po ponovnem obisku Slovenije v marcu? Imate pred sabo nova snemanja?

Iz Slovenije sem odpotoval v Milano, kjer sem posnel nekaj pesmi z Davom Muldoonom, ki ima nekaj, kar me spominja na Toma Waitsa, in mislim, da nastaja nekaj magičnega. V stiku sem z nekaj bendi na različnih koncih sveta, tako da bom letos produciral kar nekaj bendov. Trenutno pa produciram ploščo nove glasbene skupine Lucia. Njeno ritem sekcijo sestavljamo Scott Bennet na klaviaturah, Shane Solo na basu, jaz za bobni. Za vsako pesem posname kitare nekdo drug in zato je vsak komad obarvan nekoliko drugače. Vse se razvija zelo dobro.

BIGor