Cécile Corbel

Nova princeska keltske harfe

Keltska ali galska glasbena kultura že dolgo ni domena le zavednih Ircev in Škotov ter Angležev, brskajočih po temnem izročilu Velike Britanije. Cornwall in Wales na Otoku, francosko Bretanjo čez Rokav, francosko in špansko Baskijo ter ibersko Galicijo in celo del kanadske glasbene produkcije povezuje prav ta skupna, čeprav danes skozi obnavljanje zelo raznorodna tradicija.

Glasba keltskega porekla – tako tista, ki zavestno sega h koreninam svoje kulturne preteklosti, kot ona, ki se vsaj spogleduje s tovrstno tradicijo, ko jo umešča v folkovske, rockovske, jazzovske ali newageevske kontekste – je na evropsko-ameriškem prizorišču prisotna »od nekdaj« in jo načelno relativno dobro poznamo. A podrobnejše brskanje po tovrstni ponudbi – že po starejši, še toliko bolj pa po aktualni – kaj hitro pokaže, da je to poznavanje res zelo načelno in relativno; površno in luknjičavo, nesistematično in ozko usmerjeno predvsem k popularnejši produkciji, posredovani z angloameriškim folkom, in morda še k nekaj pop(evkarskim) odvodom. Dodaten paradoks je tudi v tem, da v delu nekaterih izvajalcev, poznanih celo v glasbenem mainstreamu, tega izročila ne znamo razbrati, čeprav se izrecno sklicujejo nanj − Sinead O'Connor, na primer. Tokrat se bomo zgolj dotaknili drobca najbolj aktualnega dogajanja. Za iztočnico nam bo (skoraj) prvenec keltske harfistke, CécileCorbel, predstavnice novega vala obujanja tradicionalne bretonske godbe in vedno bolj uveljavljene avtorice lastne glasbe v tem kontekstu, ki jo po odprtosti in inovativnosti primerjajo z našo znanko z Druge godbe in še od kod, Elizo Carthy.

Najprej pa nekaj besed o keltski harfi. Ob nekaterih drugih tradicionalnih keltskih glasbilih, kot so različne izpeljanke dud, pihala bombarde, različne – velikokrat kositrne – piščali, med tolkali pa bodhran, ima tradicionalna harfa posebno mesto tako v keltski glasbeni tradiciji kot tudi mitologiji. Ne nazadnje zagotovo tudi zato, ker je to – vsaj bilo – edino glasbilo, na katerega so igrale tudi ženske. V arhaični dobi je bila njena uporaba povezana z rituali, z mističnim. Tudi sama oblika harfe – ne glede na njeno izpeljavo in velikost – je seveda od nekdaj nekaj posebnega, nekaj ženskega. Zaradi tega in še česa je seveda posebno ugajala ušesom in očem. Ne glede na njeno privlačnost bi jo celo njeno matično etnično okolje povsem pozabilo, če je ne bi tam na prehodu iz 40. v 50. leta prejšnjega stoletja vsaj v Bretanji v življenje ponovno obudila dva možaka, oče in sin Cochevelou. Sin Alan je posebno zanimiv, ker si je pozneje, leta 1967, nadel umetniško ime Stivell ter nato keltsko harfo uveljavil po vsem svetu, tudi v popularnejših glasbenih sredinah, in je verjetno eden redkih igralcev na keltsko harfo, ki ga pozna relativno širok krog poslušalcev. A do takrat je pravzaprav že opravil levji delež svojih prizadevanj za reafirmacijo tako bretonske tradicije kot arhaičnega glasbila, ki je do začetka 50. let že skoraj povsem izginilo iz kulturnega spomina in tudi uporabnih starih primerkov praktično ni bilo več. Tako je Alan Stivell novembra 1953, na začetku svoje glasbene kariere, v bretonski hiši v Parizu kot približno desetletni deček z očetom zabrenkal na svojo prvo pravo rekonstrukcijo. Z delom je povzročil zanimanje za keltsko harfo tudi na Irskem in Škotskem, v poznejšem obdobju pa je veliko sodeloval s tamkajšnjimi glasbeniki ter povezoval keltske skupnosti v različnih deželah v kulturno celoto. Alan Stivell je še vedno aktiven, zaenkrat ima vsaj 22 izdanih albumov, zadnji Explore je izšel leta 2006. Zagotovo je pomembna njegova zasluga med drugim tudi ta, da se je za keltsko tradicijo in glasbeno izročilo začelo zanimati veliko mladih Bretoncev. Predvsem deklet. Ena izmed mlajših po letih in tudi po tem, da je šele 2006. izdala album Songbook 1., je Cécile Corbel. Čeprav ta album funkcionira kot njen prvenec, ni čisto tako, saj je že leta 2003 v samozaložbi izdala album brez naslova, ki ga je opazila najpomembnejša francoska založba keltske oziroma galske glasbe Keltia Musique – zanjo snemajo ali pa imajo pri njej zagotovljeno distribucijo na primer Sinead O'Connor, Loreena McKennit, Mercedes Peón in Bagad Kemper, da omenim vsaj dva, ki smo jih že slišali tudi v teh krajih. Poleg tega je Cécile prispevala nekaj skladb za posamezne zbirke aktualne bretonske glasbe, in čeprav se zdi, da je na samem začetku kariere, je v resnici že tako uveljavljena, da je na koncertih že delila oder prav z Alanom Stivellom, z irsko skupino Altan in še kom. Sicer pa je rojena Bretonka. Rodila se je staršem, ki so bili lutkarji, in z njimi je že kot otrok prepotovala vso Bretanjo ter se že zgodaj spoznavala s tamkajšnjim izročilom, ki so ga starši povzemali v zgodbah svojih predstav. V najstniških letih se je naučila igrati na kitaro, takrat pa je tudi spoznala in vzljubila keltsko harfo. Z njo je z 18 leti prišla v Pariz in začela nastopati po tamkajšnjih ulicah, pivnicah, bistrojih in končno tudi klubih. Leta 2005 je prejela nagrado Pariza za talentirane mlade glasbenike. Po izidu tega albuma je nastopala po Evropi, ZDA in pravkar končala turnejo po Avstraliji, letos jo bo mogoče ujeti še na marsikaterem odru, in če bo vse po sreči, bo nam najbližje nastopala 22. junija v Trstu (koncert še ni potrjen). Cécile Corbel ni samo izvrstna harfistka, ampak tudi pevka, ki jo nekateri kritiki primerjajo s Kate Bush (malo ji je podobna tudi po videzu), ter avtorica originalnih skladb, ki so zavezane bretonski glasbeni dediščini. Tako je repertoar na albumu Songbook 1. sestavljen večinoma iz izvedb tradicionalnih skladb, med katere se vpletajo lastne pesmi in priredbe drugih avtorjev. Spremljava je seveda akustična. Drugi mož tega projekta je zagotovo Simon Caby, kitarist, basist in bobnar, ki je podpisal tudi aranžmaje skladb. Osnovna zasedba se potem širi še z enim kitaristom, violinistom in čelistom ter – pozor! – z igralcem na koro Yakhoubo Sissokhojem. Zagotovo zanimiv detajl, ki kaže na konceptualno odprtost Colberjeve. V eni izmed skladb se jim pridruži še afriški tolkalec, v drugih dveh spet dodatni bobnar, občasno je mogoče zaslišati tudi dodaten pevski prispevek.

S takšnim pristopom h keltski glasbeni dediščini, ki ga Cécile Corbel demonstrira na tem albumu in še bolj na koncertnih odrih, je po zagotovilih poznavalcev značilna predstavnica nove generacije ustvarjalcev bretonske revitalizacije, ki je že zrasla v okolju multikulturnosti in svetovnih godb, hkrati pa je tudi dovolj posebna in avtorsko močna, da iz te generacije izstopa, ter dovolj široka, da jo sprejemajo tako starejši, ki prisegajo na tradicijo, kot mladi, ki šele iščejo svoje korenine ali pa zgolj nove glasbene svetove.

Zoran Pistotnik