Domače dvorišče

Greva naprej

Dvojec Demeter je z elektroakustičnim Uvodom v strastno požel pohvalne ocene, med kritiškimi odzivi se je znašel tudi kakšen bolj piker, negativen komentar. Nihče pa ni zaobšel zgodbe, da tvorita to novo domačo glasbeno ime Jure Engelsberger in Miha Zbašnik, nekdanja člana punk skupine Racija, ki je sredi prejšnjega desetletja dobro zatresla tla pod nogami slovenskim srednješolcem.

Tudi moj pogovor z danes tridesetletnikoma se je prvotno vrtel okoli te povezave. Po prvem srečanju v njunem vadbenem prostoru sta me Miha in Jure spet povabila, da bi dorekli naš prvi pogovor, ki je bil po njunih besedah inspirativen. Po drugem srečanju sem se po prebranih recenzijah in intervjujih ob izidu njunega prvenca odločil, da v izogib ponavljanju že povedanega na drugih mestih ponudim v branje tisti del pogovora, zaradi katerega sem se srečal z njima kar dvakrat.

V zadnjem času je pri nas zaslediti preporod kantavtorstva in nove generacije kantavtorjev. Se imata za kantavtorja?

Oba: Ne!

Jure: Sva trio brez bobnarja.

Miha: Leta 2002 še v snu ne bi posnel česa takšnega. Na žurih sva igrala in prijatelji so naju začeli nagovarjati, naj to posnameva. Tako sva se odločila, da greva v studio. Splet okoliščin je pripeljal do takšne plošče.

Nastajala je zelo dolgo.

Jure: Snemala sva jo skoraj dve leti, od konca 2003 do začetka 2005. Od začetka do objave je minilo pet let. Sama glasba je zahtevala, da smo toliko delali na plošči.

Prisotnost Dvořaka (v čigar studiu Kif Kif sta posnela ploščo, op. a.) je nezanemarljiva. Vama je odprl obzorja elektroakustične glasbe?

Jure: Precej. Uporaba elektronike in bolj atmosferičnih zvokov nama je odkrila novo polje asociacij, in kako se lahko osnovno kompozicijo dodatno obogati s plastmi zvoka. Že z Racijo smo se obračali s šumi in zvoki k atmosferi, vendar je bila glasba Racije nasičena, zato ni bilo prostora za dodaten instrument ali zvok. Tokrat so bile možnosti bolj odprte. Uporabili smo sintetizatorje, emulatorje zvoka. Dvořak je programiral majhne MIDI-orkestracije in iskal ustrezen beli šum. Sam sem brskal po posnetkih, ki sem jih posnel na minidisk. Veliko smo delali na frekvencah, ki bogatijo sporočilo in ustvarjajo večji prostor.

So skladbe z albuma preverjene pred publiko, v živo?

Jure: Ta repertoar sva že igrala v živo. Šele na zadnjih koncertih sva našla način, kako jih je dobro izvajati z akustičnima kitarama. Zoprno je le, da pričakujejo ljudje, ko slišijo ploščo, enako zvočno sliko tudi v živo.

Miha: Koncerti niso isti kot plošča. Tisti, ki pričakuje isto, bo razočaran. Če bi hotela odigrati to ploščo v živo, bi potrebovala še enega člana, na primer Dvořaka, kar pomeni, da bi se morali zapreti za dva, tri mesece in imeti vaje. S tem bi se vračali nazaj. Odločila sva se za dve kitari in da bova gledala naprej. Kdor bo iskal intimo albuma, jo bo dobil v veliki dozi.

Je upravičeno povezovati vajino ploščo z Brecljem, Pengovom?

Miha: Morda bo privlekla tiste, ki je še niso slišali. Ko pa jo nekdo sliši, te primerjave niso več umestne. Preveč usmerjajo. Tudi Racijo so na začetku primerjali s Hladnim pivom in Buzzcocks, na koncu pa smo bili samo še Racija. Podobno pričakujem tudi tokrat. Če se bo prijelo, bova na koncu samo Demeter.

Je zapuščina slovenske popevke vplivala na vaju?

Miha: Sem čisti fan slovenske popevke in zlatih šestdesetih. Vedno ko slišim popevko, občutim ta čas, pred očmi se mi pojavijo fički, tlaki po ulicah, moda in duh tistega obdobja, ki je prikazan skozi črno-bele filme. Pepel in kri in še starejši − to so bendi!

Jure: Našim staršem so bile te stvari skoraj odvratne, ker je bilo to edino, kar je bilo. Danes ugotoviš, da je bilo takratpravzaprav vse narejeno zelo kvalitetno in da danes nimajo ekvivalenta. Razlika v kakovosti današnje popevke s tedanjo je neverjetno velika. Sodobna ji ne seže do kolen, čeprav bi moralo biti ravno obratno.

Miha: Vendar tega ne vključujeva v najino glasbo zavestno ...

Jure: Se ti pa vtisne v podzavest. Slišiš rabo jezika in harmonij, spoznaš moč posrečene metafore in iz vsega vsrkanega črpaš podzavestno.

Miha: Ko delam musko, se s tem ne ukvarjam in ne obremenjujem. Seveda je Marko Brecelj s Cocktailom vplival name. Tudi Pink Floyd, ki jih v času Racije sploh nisem poslušal, sem pa v zadnjih sedmih letih doktoriral iz njih. Potem lahko navedem še Tindersticks in Velvet Underground.

Jure: Redko najdem aktualno glasbo, ki bi me očarala. Vedno bolj se zatekam k iskanju starih stvari, ker so bolj iskrene in manj preračunljive.V zadnjih letih sem odkril bisere, kot so Flaming Lips, Violent Femmes, PJ Harvey, dEUS, Kate Bush, Tuxedomoon, Cowboy Junkies, Smiths, EKV. Mark Lanegan iz Screaming Trees je blazen, Gang of Four so odkritje novega vala. Od sodobnih izvajalcev poslušam trenutno Becka, The Good The Bad and The Queen, Zito Swoon in Grinderman. Od konca Racije do danes sem si precej razširil glasbeni okus. Ko sva igrala v bendu Bienale sva poslušala veliko različnega jazza, od Nine Simone do Pata Metheneyja, ogromno Zappe, Rush, Jeffa Buckleyja, Buldožer ... V življenju pride faza, ko začneš odkrivati stvari za nazaj.

Miha: Tudi iz filmov veliko pobirava. Pozorna sva na atmosferičnost glasbe, ki jo potem po svoje odkrivava in preigravava. Ne morem mimo prvih plošč Andreja Šifrerja Moj žulj, Ideje izpod odeje ...

Jure: In Od šanka do šanka. Šifrer se je po prvih treh izgubil, kar šel in izginil je. A je to še vedno isti človek?! Kako je to možno?! Nad tem se vedno čudim pri nekaterih izvajalcih. Tako močan plamen, potem ta žar kar izgine?! Podobno je bilo z Ali Enom. Menim, da za naju to ne velja, čeprav bo morda za koga zvočni preskok iz Racije v Demeter prevelik.

Je prišlo do tega vajinega preskoka zaradi zasičenosti s punkovskim direndajem, odraslosti?

Jure: Za naju je bil čas med 1994 in 1997 idealen. Ljudje so poslušali Radio Študent, bil je Novi rock, na srednjih šolah so bili koncerti, bendi so bili žanrsko različni, videospote so snemale le skupine, kot je bila Pop Design. Ko so po letu 1997 prišli v Slovenijo vplivi kalifornijskega punka, smo se želeli oddaljiti od te scene. Takrat je veliko skupin naenkrat zvenelo enako. Isti zvok, isti galopirajoč ritem, pridiganje in jokanje. Nekateri so snemali ploščo za ploščo kot copy-paste. Takšni so se mi zdeli Pennywise, ki sva jih z bobnarjem precej poslušala, a na koncu ugotovila, da že pet albumov govorijo eno in isto. Dolgčas! To je prišlo tudi v našo domačo vas. Z razpadom smo se izognili tudi trendovskemu snemanju videospotov. Brez videa in pretiranega pojavljanja v medijih smo takrat prodali okrog pet tisoč kosov vseh treh albumov. Nočem reči, da sem zdaj odrasel, saj vse to po malem pogrešam, sem pa željan zahtevnejše publike.

Koliko vaju je zaznamovala Ljubljana kot mesto, urbani prostor?

Miha: Koncept albuma temelji na urbanem. Gre za zgodbo, kako se odpravljava na morje ...

Jure: Za beg iz mesta na morje. Mesto ima svoj vpliv. Vlačila sva se po lokalih in ponočevala. V mestu sva bila stalni inventar. Na Beethovnovi sva imela atelje, kjer sva napisala večino komadov za Uvod v strastno.

Miha: Kadar sem bil v mestu, sem zavil tja. Po stenah sva pisala in risala. Napisal sem tudi kakšno rimo, in ko sem naslednjič prišel tja, sem ugotovil, da je dopolnjena. Šla sva se takšne igre. Šlo je za dialog. Podajala sva si besede. V glavo sva si metala rime. Na stene sva skupaj pisala domislice, iskrice. Ko pa sva začela delati skladbe, sva pobrala besedila s teh sten. Nekaj pesmi je nastalo naravnost z zidu. Ves čas premlevava ideje in se greva pingpong. Spreva se lahko zaradi ene same besede v besedilu. Ne teživa k rimi. Pri Raciji sva bila bolj narazen, tukaj sva v nenehnem sodelovanju.

Jure: Zaradi rdeče niti je težko napisati besedilo v dvoje. Lažje ga je napisati enemu, drugi pa ga potem sooblikuje in dokonča.

Miha: Večji del materiala je nastal tako, razen ko sva ...

Jure: ... bila ves čas skupaj po kafičih v mestu. S seboj sva imela listke, na katere sva nenehno pisala duhovite misli, ki so se nepričakovano utrnile.Sčasoma sva natrenirala sposobnost lovljenja zabavnih, ciničnih, večplastnih domislic, in da sproti razmišljava o glasbeni podlagi, ki bi lahko podprla te misli. Pred odkritjem punka sem bil v hard rocku in metalu. Ko sem prvič slišal Sex Pistols na končnem izletu in Dead Kennedys v klubu B-51, sem ugotovil, da si ni težko zmisliti pesmi z nekaj akordi, če le imaš kaj za povedati. Seveda obstaja strah, da je to morda zadnja stvar, ki si jo napisal.

Miha: Da! Kdaj bo prišla spet tista sekunda, kje je navdih, kdaj bo nov komad?!! Saj imava veliko pesmi na zalogi, vendar ali bo prišlo še kaj novega? Prav to naju žene naprej.

Jure: Samega sebe presenečaš z idejami, ki prihajajo spontano, v nepričakovanih situacijah.

Hrepenita po brezdelju, lenobi, svobodi?

Miha: Ne hrepeniva, ker imava tega v izobilju! (smeh)

Jure: Diplomirala sva iz lenobe in podobnih čustev. Če tega ne bi bilo, bi bila plošča prej izdana. Se pa najina glasba dotika teh stanj, ker sva jih dobro raziskala in so na albumu precej izpostavljena. Posledica je intimna izpoved, ki naju daje na pladenj. Preden sva šla v javnost, sem imel veliko pomislekov − a zdaj bom pa pel in ljudje me bodo slišali, kako pojem, in mi gledali v dušo?!? Kot kitarist prej o tem nisem nikoli razmišljal.

Miha: Ta plošča je dokaz svobode, da si upava iti naprej. Komaj čakam na odziv nekdanjih poslušalcev Racije.

Jure: Mislim, da bodo ljudje razumeli najin razvoj. Po drugi strani se mi zdi nezrelo in dolgčasno vztrajati pri zvoku, ki smo ga razvili z Racijo še v gimnaziji. Zanimajo me nove možnosti izraznosti. Rad bi napredoval v pisanju besedil in glasbe. Najslabše, kar se lahko zgodi ustvarjalcu, je, da zaspi na lovorikah preteklih uspehov. Ali da dela vse po preizkušeni formuli.

BIGor