Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mateja Rot

DJ Krush

Nikoli ne bom slaven in bogat

Klub K4 je tik pred kulturnim praznikom ljubiteljem klubske scene pripravil prav posebno presenečenje – nenaden, silovit enourni set turntablistične legende. Krush je tako vrhunsko dopolnil daljnovzhodni elektronski tok Nobukazuja Takemure s Festivala japonske kulture v Ljubljani leta 2005.

Hideaki Ishi je svetovljan, čeprav ne govori nobenega tujega jezika − vendar ga to sploh ne ovira. S prijatelji širom sveta vseskozi preprosto komunicira z univerzalnim kodom − glasbo. Pred samostojno kariero je leta 1987 zasnoval japonsko hip hop zasedbo Krush Posse. Poleg »klasičnega« didžejanja se spogleduje tudi z jazzom (na plošči Milesa Davisa Panthalassa − The Remixes je leta 1999 remiksal skladbo Black Satin / On The Corner priljubljenega izvajalca iz mladosti). V petindvajsetletnem obdobju je sodeloval z vrhunskimi izvajalci, med drugim tudi z Ryuichijem Sakamotom, Ronnyjem Jordanom in Toshinorijem Kondom. Z glasbenim ustvarjanjem plemeniti tudi druge medije. Izmed številnih projektov lahko izpostavim komponiranje filmske glasbe za dokumentarec o japonski fotografski ikoni Nobuyoshiju Arakiju. Skromen šestinštiridesetletni Tokijčan se v svojem svetu neznansko zabava.

Kaj vam pomeni didžejanje?

Zelo me veseli, da lahko ljudem predstavljam glasbo, ki jo čutim v glavi.

Kakšno je vaše mnenje o rabi digitalnega? Ali menite, da uporaba gramofona kot instrumenta in miksanje vinilnih plošč upadata?

Zdi se mi, da ja. Povsod, kamor grem, vidim, da se čedalje bolj uporabljajo prenosni računalniki. Tudi sam sem pričel ustvarjati glasbo z računalnikom. Sicer ima dobre in slabe strani, mislim pa, da je to osebna odločitev vsakega ustvarjalca. Včasih še zavrtim nekaj plošč, a večinoma ustvarjam prek računalnika. Dobra stran dela z njimi je ta, da ti ne morejo ukrasti plošč. Prtljaga na letalu je toliko lažja. Ob pojavu terorizma v Ameriki so povsod zelo poostrili ukrepe in z uporabo prenosnega računalnika ob varnostnih kontrolah nimam več toliko težav.

Kako je okolje, v katerem ste odraščali, vplivalo na vaše glasbeno ustvarjanje?

Odrasel sem v revnih razmerah v Tokiu, saj je bil moj oče večinoma brezposeln. Ko ustvarjam, si z vsemi močmi prizadevam, da bi nekaj dejansko ustvaril. Tudi pri svojih otrocih razvijam miselnost, da je treba ustvarjati. Nočem postati tak, kot je bil moj oče.

Na čem temeljijo zvoki, ki jih ustvarjate, od kod črpate navdih zanje? Kaj raziskujete s svojo glasbo?

Navdih črpam iz številnih stvari, ki me obkrožajo: iz filmov, knjig, slik, narave, mojih otrok in družine, iz dežel, v katere potujem. Poskušam izražati zvoke, ki se mi v glavi porajajo iz domišljije, in jih predstaviti poslušalcem.

Kako so inovativna japonska tehnologija in didžejevska orodja vplivala na vaše delo skozi čas?

Moje ustvarjanje se je z leti spreminjalo, iz analognega sem počasi prešel na digitalno. Ne morem pa reči, da je to specifično japonsko. Nova tehnologija je prisotna povsod po svetu. Kljub vsemu sem po srcu Japonec, saj sem se tam rodil in odrasel. To »japonskost« pa poskušam izvirno izražati predvsem v svoji glasbi.

Doslej ste se v svojem ustvarjanju veliko srečevali z afriško glasbo. Zakaj ste se odločili vključiti črne glasbene korenine v vaše delo? S tem ciljam zlasti na sodelovanje z nigerijskimi tolkalci v skupini RYU.

Že od mladosti poslušam črnsko glasbo, saj je tudi oče, namesto da bi delal, doma stalno poslušal Milesa Davisa, Johna Coltrana, tako da sem vajen črnskih ritmov. V 80. letih sem si ogledal film Wild Style o hip hop kulturi, kar me je še naprej usmerjalo v Afriko.

Ali zaznavate kakšne povezave med afriškim in japonskim načinom glasbenega ustvarjanja?

Povezave in nekakšno podobnost vidim v bobnanju, taiko bobnih, čeprav gre za drugačen groove. Japonsko bobnanje je urejeno, premočrtno, racionalno, bolj določeno, medtem ko Afričani razvijajo mehkejše ritme, bolj utečeno gibanje in potek (navdušeno krili in valovi z rokami).

V Afriki črpa navdih tudi vaš ameriški prijatelj. Kdaj ste pravzaprav spoznali DJ Spookyja? Sodelovala sta tudi pri dobrodelnem projektu JAG, katerega cilj je ozaveščati o številnih problemih v Afriki skozi kreativne umetniške oblike.

Ja, Paula poznam že dolgo, spoznal sem ga v času ustvarjanja albuma Meiso.

Oba sta tudi že ustvarjala z jazzovskimi glasbeniki. Vi ste sodelovali z izvajalci, kot so Toshinori Kondo, Akira Sakata, Ken Shima. Kakšna izkušnja so tovrstna sodelovanja?

Ob teh čutim neko posebno svobodo, ki je v hip hop glasbi ni, saj se ta nagiba k ustvarjanju uspešnic. Jazz je vznemirljiv, evforičen, nadrealen.

Ste sodelovali samo v studiu ali ste z njimi nastopali tudi v živo?

Aprila lani je Bill Laswell v legendarnem tokijskem klubu Shinjuku Pit Inn priredil tridnevni jam session festival Tokyo Rotation 2007 in predstavil številne japonske talente. Drugi večer sem se mu s Kondom in bobnarjem Hidom Yamakijem pridružil na odru. Na podobna nepozabna srečanja me velikokrat povabijo in nanje se odzovem z največjim veseljem.

Glasbeno aktivnost ste razširili tudi v nove izrazne oblike in medije − film, TV in oglaševanje. Zakaj ste se odločili za te medije? Kaj vas je pri tem najbolj zabavalo?

Zelo me zanima tudi glasba za film, in sicer me še posebno fascinira povezava med poklicem didžeja in filmsko glasbo. Skladbe ustvarjam zelo vizualno, in sicer si predstavljam kratek film v glavi, kar je potem podlaga za ustvarjanje.

Včasih je za soundtrack izbrana glasba zaradi kulturnih in intertekstualnih referenc in ne zaradi neke posebne kvalitete oziroma tona. Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri projektu Arakimentari? Se je bilo težko vživeti?

Sprva so bili pri dokumentarnem filmu Arakimentari zamišljeni le posnetki Arakija, nato pa se je režiser Travis Klose zelo navdušil nad mojim slogom, zato me je prosil, če napišem glasbo za film v celoti.

Kaj se dogaja z umetniško svobodo pri takšnih sodelovanjih?

Projekte vselej sprejmem zato, ker so mi všeč in ne zaradi komercialnih vzgibov. Pri projektu Arakimentarise mi zato ni bilo treba posebno prilagajati, delal sem to, kar čutim in hočem. Če bi bile postavljene kakršne koli zahteve, s katerimi se ne bi strinjal, v projekt zagotovo ne bi privolil. Zato nikoli ne bom slaven in bogat.

Ampak slavni ste že.

(nasmeh)

Na albumu Jaku ste kombinirali sodobno glasbo s tradicionalnimi japonskimi instrumenti shakuhachi, taiko bobni, japonskim bendžom. Ali lahko podrobneje opišete koncept?

Ko sem veliko potoval, sem začel bolj razmišljati o lastni domovini. Takrat sem si začel v živo predstavljati Japonsko in spoznal sem, kakšno enkratno tradicionalno glasbo najdemo v tej deželi. Zato sem se odločil, da bom tudi sam to raziskal. Koncept albuma Jakunamreč temelji na filozofiji, ki ponovno, vendar na nov način, odkriva kulturno tradicijo Japonske. Jaku v prevodu pomeni mir in spokojnost. Osrednja tema albuma je Wa, ki pomeni vse, kar je japonskega, izpolnjen krog, harmonijo in umirjenost.

Jaku je zadnji studijski album. Kdaj lahko pričakujemo novega?

Enkratno bi bilo, če bi album izdal že letos, a še nimam dobro premišljenih idej. Ko potujem po Evropi, dobivam veliko novih navdihov.

Trenutno ste na promocijski turneji zbirke DVD-jev Suimou Tsunenimasu, ki je izšla lani. Ali obstaja kakšen poseben razlog, da ste to zbirko ustvarili zdaj? Kakšni so bili kriteriji za izbor materiala?

Po remiksih na dvojnem albumu Stepping Stones sem se spomnil, da imam od dobrih petnajst let delovanja veliko posnetkov in materiala, zato sem se domislil, da bi bilo dobro ustvariti DVD-je. Petnajst dni sem samo pregledoval in presneto težko se je bilo dokončno odločiti, kaj vključiti na DVD. Na koncu sem izbor prepustil drugim.

Današnja družba temelji na remiksu. Kaj pa je po vašem mnenju prihodnost hip hop glasbe, vsebinsko in tehnološko gledano?

Hip hop je postal zelo širok pojem, razširjen je po vsem svetu in vse skupaj se je razvilo v velik posel. V tem je veliko dobrega in slabega, sam pa gojim veliko upanja do mlade generacije. Moram poudariti, da v zadnjem času ne razmišljam toliko o hip hopu. Bolj me zanima glasba kot glasba. Sodobni življenjski stil mainstreamovskih hip hop glasbenikov, ki razmišljajo le o velikih avtomobilih, denarju in urah, se mi ne zdi sprejemljiv, tako da me niti ne pritegne več, ta glasba se je odmaknila od svojega prvotnega namena.

Kako se vidite v prihodnosti?

Še naprej bom ustvarjal le to, v kar verjamem. Če mi bo nekdo začel določati, kaj naj počnem, pa bom prenehal z glasbenim ustvarjanjem.

Ali ste kdaj zasovražili glasbo?

Ja, to se je zgodilo, ko sem začel z didžejanjem. Skupina raperja in dveh didžejev, ki se je imenovala Krush Posse, je razpadla in ostal sem sam. Bil sem zelo potrt. Rekel sem si, da ne maram več glasbe, da sem zaključil glasbeno ustvarjanje. Ko pa sedaj pomislim na to obdobje, se zavedam dejstva, da se je vse izšlo odlično. Če bi ostal v skupini, nikoli ne bi bilo DJ Krusha.

Mateja Rot

Izbrana diskografija

Meiso (Mo’ Wax, 1996)

Ki-Oku (s Toshinorijem Kondom) (RandS, 1998)

Zen (Red Ink, 2001)

Jaku (Sony/Columbia, 2004)

Stepping Stones - The Self-Remixed Best (Red Ink, 2006; dvojni CD)

Ko-No-Michi (Sony, 2008; DVD)