Dunja Knebl

Če se pesmi ne pojejo, jih ni!

V vojvodinskem Dnevniku je pred časom novinar Igor Burić na novosadskem festivalu Interzon nastop Kneblove komentiral nekako takole: »Če si 'naš narod' reže žile in razbija steklenice na glavi ob 'narodni' ali turbofolk glasbi, bi, ko bi pijan slišal Dunjo Knebl, obstajala resna nevarnost za 'kolektivni samomor'.«

Čustveno nabiti nastopi vsestranske hrvaške umetnice Dunje Knebl, v katerih se izraznosti glasu pridružuje na videz skromen in minimalističen instrumentarij, ta podčrtuje njeno čisto, prefinjeno interpretacijo napol pozabljenih ljudskih pesmi, so že sami po sebi dovolj dober razlog, da se odpravimo raziskat nam slabše poznane poti in stranpoti, ki jih ubira folk glasba na Hrvaškem danes. In v tej zgodbi igra Dunja Knebl pomembno vlogo. V času, ko se tradicionalne glasbe topijo v mašineriji world music, trmasto vztraja pri podajanju glasbe nepretenciozno, kantavtorsko, značilno za obdobje in prostor njenega odraščanja, ki je bil razpet med Hrvaško, ZDA, Indonezijo in Rusijo. Kneblova je že v 60. letih prepevala ameriške folk pesmi v predstavi Viet-Rock (zagrebško študentsko eksperimentalno gledališče, 1968), prav tako pa jo je navdihoval tudi tradicionalni pesemski repertoar drugih narodov. Nov inspirativni zagon, ki še danes predstavlja srčiko njenega ustvarjalnega dela, pa sega v začetek 90. let prejšnjega stoletja, ko je v starih pesmaricah in etnomuzikoloških študijah našla kopico nepoznanih in pozabljenih hrvaških ljudskih pesmi (predvsem iz Medžimurja), ki so se ji priljubile s svojo neposrednostjo, elementarnostjo in univerzalno tematiko. Do danes je Dunja Knebl izdala osem albumov, bila je nominirana za hrvaško glasbeno nagrado Porin v kategoriji za najboljšo pevko (1997), nenehno pa je aktivna tudi kot gledališka glasbenica/igralka ter voditeljica etnoglasbenih delavnic, znotraj katerih svoje dragocene izkušnje posreduje mladim.

S Kneblovo, ki po mnenju urednikov biblije world music, Rough Guide to World Music, velja za »eno najbolj avtentičnih predstavnic hrvaškega oživljanja folka«, sva pokramljali po novembrskem koncertu v Škofji Loki.

Zdi se, da so koncerti hrvaških folk glasbenikov v Sloveniji še vedno precejšnja redkost. Tudi vi v Sloveniji malo nastopate. Zakaj, mislite, da je tako?

Res ne vem. Morda bi se morala bolj potruditi in sama navezati stike z organizatorji koncertov. A razlog, zakaj nismo popularnejši, je morda tudi ta, da se naša glasba v etru ne sliši pogosto. In če se sploh ne sliši, kako naj to ljudje sploh iščejo?

Rekli ste, da niste niti Zagrebčanka (vaša družina ni iz Zagreba) niti Medžimurka. Se imate torej za človeka sveta, svetovljanko?

Danes, ko sem mlada v duhu in ne več po letih, se mi dozdeva, da je vse moje življenje potekalo tako, kot je, da bi danes lahko delala to, kar počnem – pojem ljudske pesmi dežele, kjer sem rojena. Zares sem ne samo prepotovala veliko držav, ampak tudi živela v različnih okoljih. Vse to je pripomoglo k temu, da bi lahko živela kjer koli na svetu in se počutila kot doma. Se pravi, da sem človek sveta, hkrati pa je istočasno moja povsem konkretna želja, da živim, kjer pravzaprav živim, saj je ves svet, ki ga potrebujem, v meni sami.

Kot otrok veleposlanika ste se veliko selili po svetu – živeli ste v ZDA in Indoneziji, pozneje, kot poročena ženska, tudi v Rusiji. So bile izkušnje vedno prijetne ali tudi travmatične? Kako ste se odzivali na kulturne (glasbene) impulze nepoznanih okolij? So vplivali na vaš poznejši pesemski repertoar?

Ko smo mladi, vse doživljamo veliko bolj travmatično kot pozneje. Preveč smo obremenjeni s svojim izgledom, s tem, kdo je o nas kaj rekel, in z veliko nepomembnimi stvarmi (tako mislim danes). Moje otroštvo je bilo zares zanimivo, saj sem spoznala druge dežele, ljudi, naučila sem se drugih jezikov. In kljub temu da obstaja vrsta vsakodnevnih izkušenj, med katerimi so tudi negativne, je ogromno bogastvo tisto, kar v nas ostane. Od nekdaj sem pela in se rada učila raznih pesmi vseh mogočih žanrov – kot desetletna deklica sem znala na pamet neke operne arije, ki sem se jih navzel, poslušajoč očetove plošče. Kljub temu bi lahko z govotostjo rekla, da sem bila najbolj naklonjena ljudskim pesmim. Ko sem bila v Ameriki, sem poslušala in prepevala folk, country ipd. V Indoneziji sem se prav tako naučila peti ljudske pesmi. V Rusiji sem intenzivno iskala določene, ki sem jih slišala v rani mladosti in sem jih želela ponovno najti. Tako sem mimogrede v svoj repertoar, ki sem jih za prijatelje igrala na kitaro, uvrstila vrsto ruskih ljudskih pesmi, romance, pesmi kantavtorjev, kot so Visocki, Bulat Okudžava. Seveda sem vedno prepevala tudi tiste, ki sem se jih naučila, ko sem bila otrok, in ki se jih je pelo za mizo mojih staršev – v hiši moje babice iz vasi Čegci poleg Sv. Ivana Zeline. Tako se je moj repertoar vse življenje širil in je danes zelo raznovrsten.

»Edino kadar se premikam, sem živa,« je dejala ena od protagonistk romana slovenske pisateljice Maje Vidmar, ki temelji na zgodbah, ki jih piše potovanje z vlakom po Evropi. Velja to tudi za vas?

Vedno sem rada potovala, danes pa velike potrebe, da bi se preselila iz Zagreba v nek drug kraj, ne čutim več. Nekje sem prebrala lepo misel (ne spomnim se več, kdo je to napisal), da potreba po potovanju pravzaprav izraža željo pobega pred samim sabo, a to ni mogoče. Če smo se spoprijateljili sami s sabo in nam samote ni težko prenašati, ne čutimo več te večne potrebe, vrojene v ljudi, da hitro menjavamo kraje. Morda moramo razmišljati v tej smeri. Nekdaj so bili ljudje navezani kos zemlje, kjer so živeli. Redkokdo je potoval. Ali so bili morda takrat ljudje srečnejši? Imeli so veliko več časa, stopili so se z naravo, ki jih je obkrožala. Takrat so nastale tudi mnoge ljudske pesmi, ki nas fascinirajo prav z mirnostjo in ljubeznijo do narave.

Kako vas pesmi nagovarjajo in katere lahko takoj vzamete za svoje? Po kakšnem ključu jih izbirate? So našle oziroma najdejo one vas ali vi njih?

Prav zares imam včasih občutek, da pesmi najdejo mene, ne obratno, in da mi govorijo: »Poj mene, poj mene!« Ker na albume najpogosteje uvrstim od štirinajst do sedemnajst pesmi, je jasno, da obstajajo kriteriji, po katerih jih izbiram. Najpomembnejše je, da pesem začutim kot svojo. To pomeni, da izraža moja čustva in da govori o mojih pogledih na svet. Morda zveni nenavadno, vendar so stare pesmi – najbolj kvalitetne so brezčasne in univerzalne – razumljive ljudem z vsega sveta, vseh okolij in tako bo z njimi tudi v prihodnje. Poleg tega, da moram pesem začutiti kot svojo, mi mora biti všeč, mora imeti zanimivo melodijo in/ali ritem; toda več kot jih posnamem, tem bolj moram paziti, da se isti tipi ne ponavljajo preveč. Zato še vedno nadaljujem odkrivanje novih pesmi, ki niso podobne predhodnim, ki sem jih že posnela.

Kitara je vse od 60. let dalje dominanten instrument spremljave ljudske pesmi. Zakaj kitaro uporablja tudi Dunja Knebl?

Kitara je moja prijateljica, pomaga, da nisem sama na odru – za njo se malo skrivam. Je najbolj demokratičen instrument na svetu. Ni draga, lahko se jo prenaša iz prostora v prostor in osnovnih prijemov se ni tako težko naučiti − je za vsakogar. Še posebno imam rada njen zvok pri medžimurskih pesmih. Zdi se mi, da samo ta instrument ni agresiven v odnosu s čudovito melodijo. Hkrati pa se glas in kitara sijajno razumeta.

Koliko izvirnosti je v pesmih, ki jih izvajate, in koliko so aranžirane?

Ko sem začela pred petnajstimi leti, sem bila zelo obremenjena z vsem tem, kar so mi o mojem petju in načinu, kako naj to počnem, govorili ljudje. Bili so polni takšnih in drugačnih komentarjev, nasvetov, zamisli. Bilo mi je težko. Počutila sem se kot nekakšen vsiljivec, ker so na primer govorili, da se hrvaške ljudske pesmi ne pojejo ob spremljavi kitare. Čeprav sem bila zelo zbegana, sem se po dolgem razmisleku odločila, da je najpomembnejše, da poslušam svoje srce. V vsem sem bila iskrena; starih pesmi nisem začela peti ne zaradi denarja ne slave, samo čutila sem, da to enostavno – moram. Najraje sem jih pela ob spremljavi kitare, saj se mi je zdelo, da je tak minimalizem potreben, da pride do izraza lepota samih melodij. Isti ljudje, ki so mi zamerili ta instrument, so na primer delali aranžmaje medžimurskih pesmi za večglasno petje in tamburaške orkestre, kjub temu da vemo, da se je v Medžimurju (tako kot v Prekmurju) ali samo pelo ali samo igralo. Iz tega sledi, da tamburica kot spremljava gotovo ni nič boljša. Danes sem po vsem tem, o čemer sem veliko slišala, prebrala in izvedela od ljudi, ki se ukvarjajo s tistim, kar zdaj imenujemo world music, prišla do zaključka, da je vprašanje izvirnosti pogosto neustrezno obravnavano. Zame je izvirnost v tem, kako nekaj zveni, ne oziraje se na »embalažo«. Izvirnost je v interpretaciji, v energiji, ki jo neka interpretacija ima, pa če se te dotakne ali ne. Pozabljamo, da se vse spreminja, zato je zame pesem izvirna v kakršni koli priredbi, le da nekaj predstavlja tistim, ki jo izvajajo, in tistim, ki jo poslušajo. In kar se konkretno tiče skladb, ki sem jih posnela do zdaj: običajno jih delam na temelju notnih zapisov. Najpogosteje se dobesedno držim melodije in ritma. Kako so to ustvarjali in kako peli pred sto ali več sto leti, lahko samo ugibamo.

Medžimurske pesmi so vam očitno, glede na število izbranega in posnetega materiala, najbližje. Je to zaradi poetične melanholije, ki se izraža skozi pesmi, ali zaradi česa drugega?

Še vedno je največ pozabljenih pesmi v Medžimurju. Ne samo, da so prelepe, tudi po besedilih so neverjetno zanimive. Zame predstavljajo neizčrpen vir navdiha. Ne vem, od kod ta skrivna vez med mano, ki nisem iz Medžimurja, in pesmi teh krajev.

Je tudi na hrvaškem viden oziroma slišen razkorak med ljudmi, ki se tradicije poskušajo lotevati bolj »avtentično«, in tistimi, ki vanjo vpeljujejo obrazce tujih popularnih in tradicionalnih glasb?

Zelo velik je antagonizem med ljudmi, ki se desetletja ukvarjajo s folkloro na vedno isti način ter še vedno predpisujejo, kaj se sme in kaj ne, ter novo generacijo ljudi, ki tradicionalno glasbo izvajajo po svoje. Kot rečeno, vse se spreminja, čas teče naprej in nemogoče ga je zaustaviti in zacementirati preteklost. Nove generacije želijo vse delati po svoje, tudi tradicionalno glasbo. Vedno je bilo tako – starejši so bili jezni na mlade in na njihovo »nespoštovanje« tega, kar je cenjeno. Kar se tiče tujih vplivov – obstajali so tudi že prej. Vedno je bilo ljudem všeč vse, kar je bilo eksotično, vedno je bilo zanimivejše tisto, kar je prišlo iz drugih krajev. Tako so številni popolnoma nezavedno padli pod vpliv tujih kultur. A danes je kar koli omejevati nemogoče. Elektronski in preostali mediji so dandanes v naših življenjih vedno bolj prisotni, tako da smo vsi pod vplivom nečesa ali nekoga in se tega niti ne zavedamo. Kaj je danes sploh avtentično?

Vplivajo na vas akademske debate o tem, kaj je in kaj ni ljudska pesem, tradicija, avtentično?

Kot sem že rekla, o tem sem več razmišljala prva leta. Pozneje sem sprejela svoje odločitve, saj so mi te diskusije jemale energijo. Odločila sem se, da je bolje, da pojem stare pesmi po svoje kot pa sploh ne. Poleg tega sem si zadala, da bom to počela maksimalno dobro in pošteno. Pred nekaj leti sem prebrala članek Rossa Dala, v katerm je fenomenalno definiral pozicijo današnjega glasbenika, ki izvaja izvirno ljudsko glasbo, in smisel »avtentičnega/izvirnega«. Pravi, da edino tako lahko prispevaš k tradiciji, da ostaneš zvest sebi in s tem avtentičen/izviren. Glasbenik se naslanja na tradicijo, ampak gre naprej in istočasno daje del sebe. Še eno mnenje o tem: ko mine nekaj časa, se stvari običajno poležejo in najpogosteje ostane tisto, kar je največ vredno.

Kakšni so (bili) stiki in sodelovanja z drugimi folk glasbeniki na Hrvaškem (Mojmir Novaković - Legen, Lidija Bajuk itd.)? Ste bili v 90. letih bolj povezani kot danes? Kako se je spremenila hrvaška folk scena?

Morda smo bili Legen, Lidija Bajuk in jaz bolj povezani sredi 90. let, saj smo bili takrat velika redkost in imeli smo podobno vizijo – interpretirati stare pesmi tako, kot je razumljivo mladi generaciji. Bilo je fenomenalno, da nam je uspelo predrugačiti zanimanje za dediščino, vsak od nas pa je imel popolnoma drugačen pristop in ideje za naprej. Pojavili so se še nekateri drugi, kot so Cinkuši, Evačić ... Danes občasno sodelujemo na skupnih nastopih, z Mojmirjem Novakovićem pa sem sodelovala tudi na albumu. Ne morem reči, da je vsa scena edinstvena: najpogosteje se sodeluje med posameznimi skupinami in posamezniki. Najbolj značilna skupina, ki se je pojavila v zadnjem obdobju, je Afion, z njimi sem bila zares zelo povezana. Njihova pevka, Lidija Dokuzović, je prihajala na moje delavnice, kjer je dobila polno gradiva, posnetkov in nasvetov, po kateri poti naj krenejo. Večina članov te skupine je sodelovala na mojih albumih Polje široko nebo visoko ter Kite i kitice, z Danijelom Maodušem, kitaristom te skupine, pa delam na gradivu za novi album. Prav tako se je nedavno pojavila skupina S.o.M. (večinoma izvajajo medžimurske pesmi, svoj slog imenujejo ethno doom), s solistom Tomom Somobolcem že sodelujem pri novem projektu. Snujemo novo skupino s popolnoma novim konceptom – več o tem pa takrat, ko bodo stvari konkretnejše.

Ljudska pesem se ne ozira na državne meje, trenutne politične situacije, zgodovinske determiniranosti. V današnjem času globaliziranih idej, imaginacije in tudi spomina odkrivamo skupna presečišča – tudi v ljudski glasbi. Tako na primer pesem izseljencev Vura bije poznamo iz repertoarja slovenske ljudskoglasbene zapuščine (Prekmurje), ki so jo obdelale številne slovenske skupine, ki odkrivajo tradicionalne pesmi. Zasp'o Janko pa si je za svoj prvenec sevdalink izbrala tudi slovenska skupina Sedef (glej Musko, št. 1-2/08). Kako gledate na te procese prevzemanja, izposojanja, transnacionalizacije elementov ljudskoglasbene in pesemske dediščine?

Kot že rečeno – časi se spreminjajo in sprememb ne moremo ustaviti. Vse, kar se dogaja na tem svetu in nam ljudem, ima svojo dobro in slabo stran. Jaz rada poudarjam vse, kar mislim, da je dobro. V vsesplošni globalizaciji, v kateri se vsi bojimo, da bomo izgubili svojo identiteto, je prisotno nekaj zanimivega: nikoli se ljudje niso tako zanimali za svoje korenine. Nikoli ni bilo na primer toliko pevcev sefardskih pesmi (in pesmi drugih narodov), nikoli niso ljudje toliko kopali po svoj dediščini, da bi odkrili poreklo in podrobnosti, ki jih še ne poznajo. World music je ena najznačilnejših smeri 21. stoletja. Na vprašanje, kaj komu pripada, čigave so pesmi, katera pesem je nastala prej in na katerem področju, vam lahko odgovorim iz svojih bogatih izkušenj neverjetnih dogodivščin. Nekoč sem pela na Visu in kot vedno pripovedovala o tem, o čemer pojem. Pripovedovala sem v angleščini, saj so bili v občinstvu v glavnem tujci. Ko sem odpela pesem Jarebica lepa ftica, kamo si odletila (zelo razširjena pesem v Medžimurju z nešteto variantami – imam knjigo dr. Žganca iz 1924. leta, v kateri je navedenih nekaj inačic. Predpostavljam, da tudi v Prekmurju obstajajo različice te pesmi), me je napadla neka Izraelka, češ kako morem govoriti, da je pesem hrvaška/medžimurska, saj je to pesem iz njene dežele. Dokaz: v 30. letih prejšnjega stoletja je bil popularen muzikal, iz katerega je pesem, za katero sem trdila, da je hrvaška, glasbo pa je napisal slaven skladatelj, katerega ime sem pozabila. Še bolj neobičajen je primer, ko sem v Indoneziji v knjigi indonezijskih ljudskih pesmi naletela na Ochi chernye – rusko cigansko pesem, ki je danes popularna v številnih deželah po svetu. Ime je bilo isto, ampak v enem od javanskih dialektov. Po vseh teh doživljajih in izkušnjah se ponovno vračam k misli, da je treba pesmi peti. Drugim prepuščam, da raziskujejo, pišejo, diskutirajo, polemizirajo. Ker če se pesmi ne pojejo, jih ni. Pesem se mora slišati.

Pred kratkim ste izdali že osmo ploščo Kite i kitice in hrvaška glasbena srenja jo je pozitivno ocenila. Močan pečat ji poleg vašega petja dajejo tudi pretanjeni kitarski aranžmaji Danijela Maoduša (Afion) in obilo gostujočih glasbenikov. Zdi se, da k vsakemu projektu povabite nekaj zvenečih in manj znanih imen s hrvaške folkovske glasbene scene (sodelovali ste tudi s slovenskim kontrabasistom Žigo Golobom). Se za takšna sodelovanja odločite, še preden najdete in priredite material, ali se odločitev o tem, kdo bo gostoval na vaših ploščah, zgodi sproti in spontano?

Pri meni se stvari najpogosteje razvijajo spontano. Naredim ožji izbor pesmi, neko vizijo, nato pa se stvari »zložijo skupaj«. Zelo sem srečna, da sem sodelovala z velikim številom ljudi. Prav tako pa rada vključujem tudi nekatere manj znane glasbenike. Tako na albumu Kite i Kitice sodeluje mlada kantavtorica Nina, zelo nadarjena glasbenica.

Albume izdajate pri zagrebški založbi Dancing Bear. V kakšen smislu skrbi za vas oziroma kako sodelujete?

Ker je moja glasba nekomercialna, sem lahko srečna, da sploh kdo izdaja moje albume. Dancing Bear je samo izdajatelj. Delajo promocijo v medijih (v glavnem preko e-pošte), koncertov pa ne organizirajo.

Ali spremljate nove trende v folk glasbi, ki prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije?

Zanima me vse, kar se dogaja v sferi glasbe, s katero se ukvarjam, nimam pa časa za čisto vse. Spremljam bolj površno, če pa mi je kaj zanimivo, se o tem natančneje pozanimam.

Dejavni ste kot gledališka umetnica (imate dve lastni monodrami) in vključujete hrvaške ljudske pesmi v svoje predstave. Kako to funkcionira na gledališkem odru?

Ljudska pesem je univerzalna in brezčasna, to sem že povedala in to rada ponavljam. Samo nekaj energije je potrebno, da se vse poklopi. Lani sem delala glasbo za predstavo Regoč i Kosjenka (po pripovedi Ivane Brlić Mažuranić – op. a.) v režiji Marija Kovača. V predstavi vsa glasba temelji na ljudskih pesmih. Otroci so to odlično sprejeli.

Dejavni ste tudi kot posrednica tradicionalnih pesmi mladim, to počnete z etno delavnicami v zagrebški Močvari. Kako in kdaj se je zgodilo to sodelovanje in kakšno zadoščenje prinašajo?

Etno delavnice znotraj zagrebškega kluba Močvara so se začele v času, ko so ljudje iz Močvare na Visu tri leta zapored organizirali Otokultivator. Z mladimi je bilo delati prečudovito, in ker se te delavnice nadaljujejo, je očitno zanimanje in veselje obojestransko. Zdaj vodim neobvezne delavnice, kar pomeni, da se enkrat tedensko dobivamo, pojemo in se učimo novih pesmi. To je tudi druženje v istem smislu kot nekoč − tok pesmi, tok pripovedi. Vsi odhajajo »na krilih«, ker je skupno petje nekaj, kar človeka osvobaja slabih misli in energije. Na to smo v dobi »napredka« pozabili. Morda bi bilo dovolj, da bi vsaj od časa do časa zapeli, namesto da gledamo televizijo, in vse bi se nam zdelo boljše.

Katarina J.