Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jane Weber

Walter »Gavitt« Ferguson

Kalipso je živahna glasba, polna humorja

Walter Ferguson je eden zadnjih avtentičnih pevcev kalipsa v Kostariki in tudi na širšem območju Karibskega morja ter Srednje Amerike. Živi v vasi Cahuita, na karibskem delu Kostarike, nedaleč od meje s Panamo. Še pred nekaj leti je turistom prodajal unikatne kasete, saj je vsakemu posebej v živo posnel uro svojih kalipsov.

Potem pa so mu nemški turisti podarili dvojni kasetni magnetofon in s tem končali njegovo avtentičnost. Kmalu zatem so v Cahuito prišli kostariški producenti in ga posneli na njegovem domu ter mu izdali dve plošči: pri založbi Papaya Music je leta 2003 izšla plošča Babylon in leto kasneje Dr. Bombodee. Ko je izšla prva, je bil star 83 let. Walter Ferguson tedaj ni hotel odpotovati do prestolnice San Jose, zato so v studio preuredili njegovo sobo. Z njim smo se konec lanskega leta pogovarjali na njegovem domu, ki stoji na vhodu v narodni park Cahuita, o katerem je tudi napisal enega od svojih kalipsov.

Gospod Ferguson, imajo vas za najpomembnejšega kostariškega izvajalca kalipsa in vas imenujejo celo »kralj kalipsa«, ampak v resnici ste bili rojeni v sosedni Panami. Kako ste prišli v Kostariko?

Res je, rodil sem se 7. maja 1919 v panamski vasi Guabito, nedaleč od meje s Kostariko. Moj oče Melsha Lorenzo Ferguson James je bil jamajški kuhar in pek, ki je v Panamo prišel iskat delo, saj je bilo tedaj v tej državi ogromno hotelov. Moja mama Sarah Byfield Dykin pa je bila Kostaričanka, vendar tudi ona jamajškega porekla, ki je prav tako prišla v Panamo iskat delo. Po poklicu je bila šivilja, pred tem pa je živela v mestu Limon, tam je ovdovela, umrl je namreč gospod Correos, zanj pa nisem nikoli izvedel, kako mu je bilo ime. Vem le to, da je gradil železniško progo med Limonom in San Josejem. Po njegovi smrti je morala mama sama skrbeti za štiri otroke. V panamsko vas Bocas del Toro so jo poklicali neki sorodniki, saj so vedeli, da je življenje v Limonu zelo težko. Štiri otroke je pustila pri moji stari mami, odšla v Panamo in od tam pošiljala domov denar. V Panami je spoznala mojega očeta. Ko sem bil star dve leti sta se odločila za preselitev v Cahuito, čudovito vas lesenih in živahno pobarvanih hiš, zgrajenih na kolih, saj gre za zelo razmočen teren. Naokrog so bile prekrasne plaže in nasadi kokosovih palm. Ti kraji so bili že tedaj nekakšna svoja država znotraj Kostarike.

V njih zaradi jamajških priseljencev še danes angleščina prevladuje nad španščino.

Moja materinščina je angleščina in tudi kalipse pojem v tem jeziku, čeprav govorim tudi špansko. Z družino pa doma govorimo angleško.

Kdaj pa ste se sploh začeli ukvarjati z glasbo?

Pel sem že pri treh letih in mama je nenehno govorila, da bom glasbenik. Kakor hitro sem slišal koga peti, sem se mu pridružil. Tudi ona je veliko pela. Ko je bila še poročena s prvim partnerjem, so imeli doma orgle. Ko je mož v nesreči umrl, jih je morala prodati. Verjetno sem ljubezen do petja podedoval po njej. Zelo si je želela, da bi postal dober pevec in se mi ne bi bilo treba ukvarjati s kmetijstvom. V tistih časih, ko ni bilo ne radia ne televizije, so se ljudje zbirali ob večerih in prepevali. Z razvojem so se ti običaji izgubili. Pri sedmih letih sem začel hoditi v šolo v Limonu in živel pri teti, ki je imela doma klavir. Imela je dovolj denarja in hotela me je celo poslati na šolanje na Jamajko, kamor je pred tem že poslala eno od mojih sester, ki se potem nikoli ni vrnila v Kostariko. Jaz pa tega nisem želel, a prav tako nisem hotel več živeti v Limonu, zato so me poslali domov v Cahuito.

Znani ste po tem, da igrate več instrumentov. Posebej ljub vam je menda klarinet.

Še preden sem se preselil v Limon, sem igral na ogrlice, ki jih je imel eden mojih starejših bratov. Nanje sem se naučil igrati sam in kmalu sem postal najboljši v Cahuiti. Takrat sta bila v vasi dva glasbenika, ki sta igrala po plesih. Ker je mama videla, da sem talentiran, me je poslala k nekemu glasbenemu mojstru v Cahuiti, da bi me naučil igrati; in jaz sem se že v enem dnevu naučil tega, za kar so ostali potrebovali cel teden. Pri šestnajstih sem igral ukulele, pri dvaindvajsetih na kitaro. Instrument, ki ga imam najraje, pa je klarinet, tega Jamajčani imenujejo »black stick«, zato so tudi mene začeli klicati Black Stick Man. Igral sem ga s takim entuziazmom, da sem nato celo ustanovil manjšo skupino in z njo nastopal po plesih. Če pri roki ni bilo instrumenta, sem kar žvižgal. Daleč v okolici ni bilo boljšega od mene. Pred štiridesetimi leti sem imel ansambel z imenom Los Miserables. Igrali smo swing, bolero, rumbo in vse, kar so hoteli od nas. Poznali so nas v vsej regiji. Prišli smo celo na radio, čeprav s tem nismo ravno veliko zaslužili.

Vaše najbolj znano umetniško ime je Mr. Gavitt, ampak kličejo vas tudi drugače.

Mr. Gavitt je samo eno od teh imen. Zaradi priimka so me klicali Mister Faggy, v Cahuiti so mi nadeli naziv »kralj kalipsa«. Kličejo me tudi Segundo ali Badgy in podobno.

Kdaj pa ste začeli pisati svoje pesmi?

Danes imam 89 let in v življenju sem napisal več kot sto kalipsov. Prvega sem napisal, ko sem bil star nekaj čez dvajset let, v času druge svetovne vojne. Imenuje se A Sailing Boat. Gre za zgodbo o jadrnici, ki je izplula iz Cahuite, policija pa je menila, da gre za vohunsko ladjo, zato je iz nje izkrcala tri člane posadke, a izkazalo se je, da so čisto navadni ljudje. Danes se mnogih skladb sploh ne spomnim več, saj tedaj še nismo poznali magnetofonov, na papir pa jih tudi nisem pisal. Znal sem jih na pamet, na starost pa sem jih večino pozabil. Včasih se je zgodilo, da so se jih spomnili kakšni starejši vaščani in me prosili, naj jih zapojem. Tedaj so jih obudili tudi v mojem spominu. Ko sem bil mlad, je bilo v kalipsu ogromno improvizacije. Med pevci je bila tudi huda konkurenca, saj smo se borili za mesto najboljšega v vasi. Besedila smo si izmišljevali sproti. Mnogi pevci niti niso znali igrati instrumentov in so peli ob spremljavi drugih kitaristov. Poleg tega je bil kalipso povsem moška stvar. Zdaj pa slišim, da naj bi v Panami prepevale tudi ženske. Stil sicer izvira iz Trinidada in Jamajke in ni tipična kostariška glasba. V San Joseju ga nikoli ni bilo mogoče slišati. Kalipso je samo tam, kjer so črnci − in ti so v Limonu in njegovi okolici.

Vaša prva plošča se imenuje Babylon. Beseda menda v teh krajih pomeni nekaj posebnega.

Babilonski ljudje z atlantskega dela Kostarike kličejo policijo in policijske informatorje. To je naša lokalna značilnost, drugje po Kostariki tega ni. Predvsem rastafarijanci stalno kadijo marihuano na skrivaj in se izogibajo babilonom, ki jim grozijo z zaporom. Pesem s tem naslovom sem napisal na osnovi lastne izkušnje, ko me je v mestu Limon nek preprodajalec obtožil, da sem vohun, jaz pa sem se branil, da sem le skromni pevec kalipsa.

A tukaj na veliko kadijo marihuano?

Mislim, da je tako po vsem svetu. Za rastafarijance je to tako ali tako del njihove kulture. Dandanes pa je drugače. Zdaj sta se pojavila še crack in kokain, včasih pa je bila samo marihuana.

In katere opojnosti je uživala vaša generacija?

Mi skorajda nismo kadili. Pili pa smo značilno kostariško žganje guaro. Pa seveda viski in rum.

Koliko časa že ne igrate več?

Štiri leta. Zdaj že zelo slabo vidim in ne morem igrati. Po razpadu svoje skupine sem nekaj časa nastopal sam in nato turistom snemal kasete, potem pa so mi izdali dve plošči.

Ko sem po vasi spraševal o vas, so mi med drugim dejali, da se je k vam dobro zateči tudi ob zdravstvenih težavah, saj ste menda pravi vaški vrač.

Ljudje me res naslavljajo tako, ampak vrač je za moja znanja na tem področju preveč plemenita beseda. Sam se ne bi upal tako imenovati, res pa je, da so me starši naučili v življenju marsičesa, predvsem uporabe zdravilnih rastlin, ki jih je v okoliškem tropskem pragozdu ogromno. Vem, s katerimi rožami se pozdravi vročina, kakšni čaji so dobri za srce in podobno. Čeprav sem skoraj že popolnoma slep, ljudje še naprej hodijo k meni in me ob težavah sprašujejo za nasvete. Prehlada nikoli nismo zdravili s tabletami, ampak z naravnimi zelišči. Mešanica drobno narezane čebule in sladkorja najbolje očisti grlo in pljuča. Na našem posestvu rastejo najrazličnejše rastline in grmovja. Ogromno sem se naučil od mame, zelo veliko pa tudi od Indijancev, ki so sploh veliki strokovnjaki za rastline. Na farmi je seveda tudi veliko kač, saj jih privlači kakav. Tudi z njimi sem se naučil delati. Znan sem bil kot odličen lovec nanje. Lovil sem jih z lokom in puščico in bil sem zelo dober strelec. Pri trinajstih me je ena strupena tudi pičila. Rešil me je vaški kačji zdravnik, saj v okolici ni bilo zdravnikov.

Nekateri pravijo, da zdravite celo z glasbo. Ali glasba lahko pomaga?

Zakaj pa ne. Če je nekdo žalosten, se ga z glasbo da razveseliti.

Je kalipso za to pravi odgovor?

Seveda. Kalipso je vesela glasba. V njem je ogromno humorja in nič grenkobe. In to ljudem pomaga pri njihovem razpoloženju.

Iz vaših skladb je mogoče razbrati tudi zgodovino Cahuite.

Pojem o tem, kar se dogaja okrog mene, pri tem pa pazim, da nisem žaljiv. O slabih stvareh ne pojem, prav tako ne o družini in mojem verskem prepričanju. Leta 1970 sem namreč postal Jehova priča. Ampak na temo vere ali hvalnice bogu nisem napisal nobene pesmi. To je preveč osebno. Nekajkrat so k meni tudi prišli ljudje in me prosili, naj napišem kakšno negativno pesem o določeni osebi, pa sem ponudbo takoj zavrnil. Rekel sem jim, naj me v take stvari ne vpletajo.

Ena vaših najbolj znanih skladb je Cabin in the wata, ki so jo posneli tudi drugi glasbeniki.

V tem kalipsu pojem o prijatelju jamajškega porekla z imenom Bato, ki je imel hišo ob morju. Ko so postavljali narodni park, je v vas prišla predstavnica zvezne vlade in ga hotela izseliti, on pa ji je govoril, da se ne misli umakniti, saj je rojen tu. Ona mu je govorila, da ni važno, ali je rojen v Etiopiji ali Kostariki. To pesem so nenehno zahtevali, da jo zapojem, in postala je prava klasika. Mož je na žalost pred leti že umrl. Mnoge moje skladbe izvajajo drugi glasbeniki.

Imate z mlajšimi glasbeniki veliko stikov?

Zdaj sem že star, ampak nekateri še vedno hodijo k meni. Opažam pa, da večina nima tistega pravega navdušenja, ki je bil značilen za mojo generacijo.

Marko Jenšterle