Historična Afrika

Geraldo Pino ali rojstvo afrobeata

Tokrat se bomo zakopali globoko v zgodovino anglofonskega dela afriške popularne godbe, prav v njene najbolj vplivne začetke − tiste, ki so bili malo pozneje že podlaga za nastanek enega ključnih afriških glasbenih stilemov 20. stoletja: nigerijskega afrobeata.

V tej zgodbi, ki se je začela tam nekje v začetku 60. let prejšnjega stoletja z za tiste čase in okolje še kako udarnimi skladbami ozaveščenega besedila, kot je bila njegov zgodnji hit zgovornega naslova Let Them Talk, nastopa v glavni vlogi eden izmed še vedno skritih herojev afriške popularne godbe, Geraldo Pino, najprej poznan tudi po angleško kot Gerald Pine, z njim pa so bili ves čas njegovi The Heartbeats. Bil je preprosto pred časom, delal je tisto, kar je postalo pomembno in popularno šele za njim, zaradi krutih življenjskih okoliščin pa svojega prispevka ni nikoli utegnil kapitalizirati. Pač pa so bili uspešni mnogi drugi; ne nazadnje tudi tako veliki, kot je bil Fela Kuti. Geraldo je bil pevec in kitarist ter vodja lastnih skupin. Bil je iz Sierre Leone, čeprav se je ukvarjal z vso zahodno ekvatorialno Afriko. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je to območje glasbeno odlično obvladoval s svojo različico soula in funka, ki jo je sčasoma nezamenljivo preoblikoval v afrobeat. In prav ta afrobeat je naredil usoden vtis na takrat mladega Felo, ki je pozneje ob svoji angleški glasbeni izkušnji uporabil Geraldovo dediščino, da je izoblikoval svojo različico tega stilema in ga na koncu uveljavil kot enega ključnih afriških glasbenih izrazov. Pino pa je medtem utonil v pozabo in ostal tam zadnjih 30 let. Vse dokler ni cenjena angleška založba RetroAfric izbrskala tudi njegovih LP-jev in singlic, očistila vinilne posnetke zvočnega prahu in jih leta 2005 izdala na retrospektivi z naslovom Heavy Heavy Heavy, ki jo je zapolnila z 12 njegovimi najbolj markantnimi komadi, tako redkimi, da jih je menda vseh skupaj samo za ta album. Gerald Pine je ustanovil svoje The Heartbeat v Freetownu nekje na prehodu v leto 1961 kot pop bend, ki je igral priredbe britanskih in ameriških hitov tistega obdobja. A zelo hitro so se začeli na to podlago lepiti latino vplivi, kot so pachanga, čačača, rumba in podobni, ki so prihajali iz Konga. Posebno zaslugo za to je imela legendarna kongovska skupina Ryco Jazz, ki je imela takrat obsežno koncertno turnejo po predelih Zahodne Afrike. Bolj ko je rasel delež latino vplivov, bolj eksotičen je postajal zvok The Heartbeats, iz Geralda Pina pa se je temu ustrezno rodil Geraldo Pino. Pa čeprav je bil ameriški funk tisti, ki ga je zares naredil za prvaka tedanjega glasbenega dogajanja v tistih predelih Afrike. Prvi posnetek so naredili leta 1962 in to je bil vpliven hit zgovornega naslova Power To The People. O Geraldu Pinu kljub brskanju po spletu in drugih dostopnih natisnjenih virih žal ne vemo prav nič več, kot je zapisano v precej kratki spremni besedi k tej retrospektivni zbirki. Pa še ta je pretežno sestavljena iz odlomkov biografije Fele Kutija Fela, Fela, This Bitch Of A Life, ki jo je napisal Carlos Moore in je izšla leta 1982. V njih se Fela sam spominja prvih srečanj s Pinovo glasbo in seveda posredno priznava usoden vpliv na njegovo poznejše ustvarjanje. »Igral sem highlife, ko je leta 1966 ali malo prej Gerlado Pino prišel v mesto s soulom. To je bilo nekaj, kar je pretreslo vse. Prišel je z glasbo Jamesa Browna, prepevajoč: 'Hej, hej, super se počutim, ta, ta, lala!' in s takšno opremo, ki je nismo še nikoli videli. Lagos je raztrgal na koščke! Vso Nigerijo je imel v žepu! Vrglo me je naravnost na rit. Ah, ta tip iz Sierre Leone je bil čisto preveč. Geraldo Pino iz Sierre Leone. Nikoli ga ne bom pozabil. Nikoli prej nisem slišal takšne glasbe. Šele ko sem kmalu potem šel v Gano, sem slišal nekaj podobnega, to je bil soul, godba za dušo. Sranje, če bi ga le lahko videl! In njegovo opremo ... to je bilo nekaj!Ko je leta '66 ta tip, Pino, prišel v Lagos, je to naredil zares na veliko. Pripeljal se je v pontiacu, veš, v enem tistih velikih ameriških avtov. In nova oprema. In veliko kruha. Obvladal je svoj posel. Imel je vse, česar sam takrat nisem imel. Tri dni je igral v Lagosu. Potem je še ves mesec igral po severu. Nato se je vrnil v Lagos, kjer je spet igral pet dni. Potem je šel nazaj v Gano. Kar me je takrat skrbelo, je bilo, da se bo spet vrnil v Nigerijo. Videl sem vpliv, ki ga je imel ta frajer na Lagos. Vse je imel v svojem žepu! Samo to mi je blodilo po možganih. Hotel sem zapustiti mesto, prekiniti, izginiti. Oditi nekam zelo daleč. Recimo v Ameriko. Poiskati svojo pot, svoj lasten način igranja. Nekaj narediti sam, kar bo vsaj tako dobro, kot je bilo njegovo. Zdelo se mi je, da kaj takšnega ne morem narediti, če se bo ta tip klatil tu naokrog, še posebno po Nigeriji. Vrnil se je leta '67, prišel je na turnejo po Nigeriji, nato spet odšel v Gano. Zdelo se mi je, da na tej sceni, v Lagosu, ni sranja, ki bi ga lahko še naredil, da se ne da nič več glasbenega zares narediti. In smo šli mi v Gano. Tam je bila takrat prava akcija, dogajanje, kruh. V Akri smo en dan vstopili v tisti klub, Ringway Hotel. Plac je bil zabutan! Jasno, Geraldo Pino je igral tam! Kaj takšnega še nisem videl, slišal nikoli prej. Glasba, oprema. V Lagosu sem imel staro opremo, muzejske starine, en mikrofon za ves bend, en mikrofon! Pino pa jih je imel šest! In ves prostor je poskakoval do stropa! Glasba me je odnesla ven. Kompletno! To je bila zame najbolj nora glasba, kar sem jo slišal do takrat! Zares sem užival. Ali lahko razumete moj položaj v klubu tisto noč? Hotel sem najti špil v Akri, hotel sem uspeti s svojo glasbo, hotel sem biti najboljši, glavni; bil sem ubog muskontar, a sem tisti večer užival tako, da sem preprosto odmislil to, toda te glasbe nisem nikoli pozabil. Potem ko sem videl tega Pina, sem vedel, da moram nekaj narediti s svojo glasbo. In to hitro!«

Da, to so menda besede velikega Fele Kutija. In kolikor poznamo vire, ni glasbenika na tem planetu, o katerem bi povedal kaj podobnega. Sicer pa je bi Gerald Pine v zgodnjem obdobju glasbene kariere radijski tehnik. Potem ko je pesem Power To The People postala hit, so se mu odprle možnosti igranja po vseh pomembnih nočnih klubih v Freetownu – v Flamingu, Palm Beachu, Tiwani in podobnih – zato je lahko svojo službo pustil in se povsem posvetil glasbeni karieri. V originalnih Heartbeats so bili: kitarist Dr. Dynamite, basist George Keister, bobnar Francis Fuster, njegov sopevec pa je bil Hassan Deen. Dobro jim je šlo. A med številnimi nastopi in s tem povezanimi potovanji so se leta 1963 zapletli v prometno nesrečo, nekaj članov skupine je bilo hudo poškodovanih, in ta dogodek je začasno zavrl do tedaj uspešen vzpon njihove popularnosti. Treba je bilo zamenjati prvega kitarista Dr. Dynamita, Pinu pa nekaj časa ni uspelo najti primernega. Ko ga je našel in je tako okrepil zasedbo, so v letih 1966−1967 igrali v glavnem v Gani in Nigeriji in tam, v Lagosu, ga je leta 1966 prvič slišal igrati v živo tudi – takrat še – Fela Ransome Kuti. Po skoraj dvoletnem nastopanju so se originalni The Heartbeats razšli. Pino je najel ganske glasbenike, ki so prej igrali v psihedeličnem bendu z imenom Plastic Jam. Z njimi se je odlično ujel in je v zgodnjih 70. uspešno nastopal po vsej Zahodni Afriki, vedno znova pa se je vračal tudi v Lagos. O tem, kaj se je zgodilo potem, pa zgodba, ki spremlja ta album, ne pove in tudi sam nisem našel nobene oprijemljive informacije o njegovi poznejši življenjski usodi. Dejstvo je, da se je od sredine 70. let za njim izgubila vsaka sled in da je njegov pomemben glasbeni prispevek za naslednjih 30 let poniknil v pozabo. To pa je bil že čas, ko se je uveljavljal Fela Kuti s svojim krogom glasbenikov, s čimer je nastal tisti afrobeat lagoškega porekla, ki smo ga potem spoznali po vsem svetu.

Ta zbirka vsebuje v svojem prvem delu šest njegovih studijsko posnetih hitov – vse je napisal sam – izmed katerih poleg že omenjenih izstopa še ena z zgovornim naslovom, ki izraža za tisto obdobje značilno stanje duha ne le v Afriki, ampak nasploh v svetu: Africans Must Unite. V nadaljevanju najdemo posnetek njegovega klubskega nastopa, ki je sestavljen iz šestih komadov. V glasbi so odmevale družbene, politične in kulturne teme tistega časa: boj za politično osamosvojitev in uveljavitev obarvanih (Black Power), združitev Afrike in povezanost Afričanov v borbi za politično neodvisnost in odločanje o lastni usodi, pa tudi s tem povezano prepoznavanje možnosti za lasten glasbeni prispevek h globalnemu dogajanju v popularni godbi. Dobra zabava, »heavy vibes«, žur brez omejitev in zavor, izvorni in iz revolucionarnih evro-ameriških 60. let prevzet hedonizem; funk in soul na highlife in afriške glasbene korenine. Geraldo Pino je bil ob pravem trenutku na pravem kraju pred svojim časom. Zato je tam tudi ostal. Za ušesa zgodovine, ki so zdaj z njim lahko vsaj malo tudi naša.

Zoran Pistotnik