Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Svanibor Pettan

Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona

Glasbenica in etnomuzikologinja

Lasanthi Manaranjanie Kalinga Dona je doma iz Šrilanke. V Ljubljani nadaljuje doktorski študij, ki ga je pred leti začela na Kitajskem. Hkrati kot gostujoča predavateljica na katedri za etnomuzikologijo pri oddelku za muzikologijo filozofske fakultete v semestru, ki se je pravkar začel, s spodaj podpisanim predava predmet Izbrana poglavja iz etnomuzikologije, posvečen glasbam južne Azije.

Študentom Univerze v Ljubljani se torej po več kot desetletju spoznavanja glasbenih govoric sveta skozi predmete, kot so Antropologija glasbe, Etnomuzikologija in Glasbe sveta, prvič ponuja možnost poglobljenega študija glasb ene same regije in še s pomočjo strokovnjakinje »od znotraj«. Namen tega pogovora je predstavitev naše gostje slovenski glasbeni javnosti.

Takoj na začetku se opravičujem, da sem nekoliko prilagodil obliko vašega imena − sicer se podpisujete kot K. D. L. Manaranjanie. Soglašate s spremembo?

Dosedanje izkušnje tako z uradniki kot tudi z znanci in prijatelji v Evropi mi pravijo, da je to dobrodošla sprememba. Uradniki pričakujejo jasno razmejitev med imenom in priimkom. Moje ime je Lasanthi, za Manaranjanie bi sicer rekla, da je priimek, vendar kot priimka v družinskem smislu štejeta Kalinga in Dona. Tukajšnji znanci in prijatelji pa pravijo, da jim je ime Lasanthi bolj všeč kot skrajšava Mano, ki sem jo uporabljala na Kitajskem.

Izobraževali ste se na različnih koncih – od rojstne Šrilanke do Indije, Kitajske in sedaj Slovenije. Kako so raznovrstni pedagoški sistemi v teh okoljih zaznamovali vašo študijsko pot?

V 90. letih sem opravila dodiplomski študij široko zastavljenih uprizoritvenih umetnosti na univerzi Kelanya v Kolombu. Magistrski naziv sem pridobila s podiplomskim študijem glasbe med letoma 2002 in 2004 na univerzi Banaras Hindu v Indiji, kjer sem se posvetila študiju klasične indijske violine. Doktorski študij etnomuzikologije sem leta 2005 vpisala na glasbenem konservatoriju v Šanghaju na Kitajskem, vendar sem se zaradi primernejših pogojev za izvedbo načrtovanega raziskovalnega dela odločila nadaljevati študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Menim, da so me tako raznovrstne dosedanje študijske izkušnje dobro pripravile na pisanje disertacije, v kateri bom poskušala povezati področja etnomuzikologije in glasbene terapije. Analizirala bom nekatere južnoazijske tradicijske oblike zdravljenja z glasbo ter preverila njihovo učinkovitost na bolnikih, ki imajo težave z depresijo in visokim krvnim pritiskom. Pri praktičnem delu bo izredno dragoceno somentorstvo profesorja Wolfganga Mastnaka iz Münchna, ki spada med vodilne glasbene terapevte v Evropi.

Redno ste zaposleni kot predavateljica na univerzi v Kolombu. Je to vaša prva služba? Kje še ste nabirali predavateljske in druge glasbene izkušnje?

Takoj po končanem dodiplomskem študiju so me kot asistentko predavateljico zaposlili na isti univerzi – univerzi Kelanya v Kolombu. Leto pozneje sem sprejela službo tudi kot solistka in violinistka na nacionalni radijski postaji (SLBC). Od leta 1999 redno predavam na oddelku za uprizoritvene umetnosti – Sri Palee kampus univerze v Kolombu, kjer sem bila tudi predstojnica v obdobju med študijskim bivanjem v Indiji in na Kitajskem. Med nagradami, ki so mi jih dodelili, sem bila najbolj vesela zlatega odličja na nacionalnem tekmovanju glasbenih in dramskih šol ter priznanja za visokošolsko poučevanje univerze v Kolombu. Samostojne predavateljske in glasbene nastope sem zaenkrat imela na univerzah v Šrilanki, v Indiji (Banaras, 2002−2004), na Kitajskem (Nanjing, 2007), Hrvaškem (Zagreb in Pulj, 2007) in v Sloveniji (Ljubljana, 2007).

V Indiji glasbeniki radi poudarjajo pomen neposrednih družinskih prednikov, zvestih glasbenemu poklicu. Spomnim se, kako je ob neki priložnosti v New Yorku dirigent Zubin Mehta spoštljivo naštel pet generacij prednikov mojstra klasične indijske oboe šanai Bismillaha Khana. Je tako tudi v Šrilanki? Je kdo med predniki zaznamoval vašo glasbeno pot?

Ta podatek za Indijo definitvno drži. Moj indijski gurudži dr. Venkataramanujam Balaji je ponosen, da je predstavnik pete generacije violinistov in pevcev v družini. V Šrilanki sicer obstajajo primeri znanih glasbenih družin, vendar to ni niti približno tako pomembno kot v Indiji. Na mojo glasbeno opredelitev je najneposrednejše vplival oče, sicer učitelj matematike, ki je pogosto pel in igral na raznovrstna glasbila, kot so flavta, harmonij, sitar in violina. Poskušala sem ga posnemati že v zelo rosnih letih. Takoj z začetkom osnovne šole sem pri učitelju glasbenega pouka začela sistematično spoznavati severnoindijsko klasično glasbo, ki je še danes v ospredju mojega zanimanja. Sicer pa z veseljem poudarjam, da dobesedno vsi člani moje dokaj številne družine radi in pogosto pojejo ob različnih priložnostih.

Katera spoznanja vam je prinesel študij v Indiji? V čem se te izkušnje razlikujejo od tistih, ki ste jih bili deležni v Šrilanki? Domnevam, da je Indija kar zaželjeno študijsko okolje za glasbenike iz vaše domovine.

Od otroštva sem bila izpostavljena indijski klasični glasbi, vendar skozi šrilanško perspektivo, želela pa sem jo spoznati v izvirnem zemljepisnem in kulturnem okolju. V Šrilanki smo ponosni na izjemno raznovrstno ljudsko in popularno glasbo, klasično glasbo pa dobesedno uvažamo iz Indije in v manjši meri iz Evrope. V Indiji sem prvič zaznala, kaj pomeni popolna predanost študiju glasbe. Izredno spoštljiv odnos tamkajšnjih ljudi do glasbe mi je tudi dal nov zagon. Že samo življenje v zelo mednarodnem univerzitetnem okolju v Banarasu je bilo zame nova, do tedaj težko predstavljiva izkušnja. Kolegi iz Šrilanke, ki so sočasno z mano študirali glasbo v Banarasu, danes predavajo na različnih univerzah v domovini.

Ali je vaš študij v univerzitetnem okolju še zmeraj sledil tradicijskemu indijskemu obrazcu, znanem kot guru – šišja parampara?

Vsekakor, prevsem, kar zadeva odnos brezpogojne spoštljivosti učenca do učitelja. Po drugi strani domnevam, da nam je bil gurudži na voljo pogosteje, kot bi nam bil, če se študij ne bi odvijal znotraj univerze. Razlika je tudi v tem, da študentje nismo živeli pri njem in da torej nismo bili vključeni v hišna opravila. Vsakdanji popoldanski pouk iz violine smo imeli študentje na različnih stopnjah skupaj. Odvisno od gurudžijevega počutja smo se lahko šest ur nenehno ukvarjali z eno samo rago ali pa smo snov obravnavali bistveno bolj širokopotezno.

Imam dve vprašanji glede vašega gurudžija. Kolikor mi je znano, družina Balaji izvira iz južne Indije, kjer je doma veja indijske klasične glasbe, ki se imenuje karnatak, vi pa ste se pri njem učili severnoindijsko klasično glasbo, ki se imenuje hindustani. Lahko pojasnite? Drugo vprašanje se nanaša na moj študijski interes, posvečen odnosom med glasbo, politiko in vojno. Čeprav je jasno, da vsi Tamilci, tako v Indiji kot Šrilanki, ne podpirajo hotenj ali vsaj ne nasilnih metod t. i. Tamilskih tigrov, ki si prizadevajo za ustanovitev tamilske države na severu Šrilanke, me zanima, ali je dejstvo, da ste vi Singalka, predstavnica večinske skupnosti v Šrilanki, vaš gurudži pa indijski Tamilec, na kakršen koli način vplivalo na vajin odnos?

Res je, družina Balaji izvira iz južnoindijske države Tamil Nadu. V Indiji nasploh obstaja prepričanje, da so glasbeniki iz južnih delov države boljši poznavalci tradicije kot tisti na severu − zato izkušnja družine Balaji ni posebno nenavadna. Bistveno bolj presenetljiv bi bil premik v obratni smeri, in sicer iz hindustanskega okolja in tradicije, ki jo v večji meri zaznamuje improvizacija, v karnatsko. Vaše drugo vprašanje je zelo smiselno glede na napetost in občasno nasilje, ki žal še kar naprej obremenjujeta mojo domovino, vendar v pogovorih z gurudžijem politične teme niso nikoli prišle na dan. Ali je temu botrovala njegova maksimalna poklicna usmerjenost na glasbena vprašanja, odsotnost interesa za politiko ali kaj tretjega, ne vem. Kakor koli že, posvečenost izvajalskim aspektom je izredno pozitivno vplivala na razvoj mojih glasbenih sposobnosti.

Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da doktorski študij vpišete na Kitajskem?

Kandidirala sem za kitajsko državno štipendijo in v zelo hudi konkurenci dobila priložnost za študij etnomuzikologije v Šangaju. Ta izkušnja je bila izjemno zahtevna predvsem zaradi jezika, ki ga še vedno ne obvladam zadosti. Hvaležna sem tamkajšnji mentorici prof. Xiao Mei in preostalim kitajskim profesorjem za potrpežljivost in podporo.

In sedaj so pred vami nov izzivi: Slovenija, slovenščina … Kakšni so prvi občutki?

Administrativna procedura za pridobitev pravice do študijskega bivanja v Sloveniji se mi zdi zelo dolga in zapletena. Vem za sistem Erasmus, ki spodbuja študij znotraj evropskih političnih meja. Kolikor mi je znano, je na filozofski fakulteti Azija pokrita predvsem, kar zadeva kitajske in japonske študije. Potencialni študentje od drugod verjetno imajo izkušnje, podobne mojim. To pomeni, da če se posamezni profesor ali oddelek ne bo kar najbolj angažiral, se bo ta potencialni tuji študent srečal z nepremostljivimi ovirami in se bo raje odločil za študij v avstralskem, ameriškem ali kakem drugem evropskem prostoru.

Seveda pritrjujem, da prizadevanje za prihod doktorskih študentov iz tujine ni primarna naloga profesorjev, vendar po lastnih izkušnjah dosledno zagovarjam prednosti, ki jih ti prinašajo v študijsko okolje. Za svoj doktorski študij v ZDA lahko rečem, da sem se učil tako od profesorjev kot tudi od študentov, ki so prišli v Baltimore iz zelo različnih koncev sveta. Vsi smo se počutili zaželjene in smo okolju, od katerega smo veliko pridobili, tudi veliko dali. Glede na izkušnje z vašim sprejemom bi želel, da tako državna uprava kot tudi uprave na ravneh univerz in fakultet čim prej vlijejo v zamašene cevovode togih pravil nujno dozo življenjskosti in tako prispevajo k dejansko odprti študijski podobi Slovenije, za katerosi prizadevamo.

Vesela sem bila, da so se uradniki po začetnem nezaupanju praviloma izkazali za dobronamerne ljudi, vendar proti neživljenjskim pravilom tudi sami niso mogli nič. Moji izkušnji v Indiji in na Kitajskem pritrjujeta vašemu prepričanju, da je investicija v ustvarjanje mednarodnega študentskega okolja investicija v obojestransko in splošno dobro. Če lahko moja izkušnja ob prihodu v Slovenijo kakor koli prispeva k izboljšanju pravil, bom z veseljem pomagala.

Ste že zaznali navzočnost južnoazijskih glasb v Sloveniji?

Vem, da si indijsko veleposlaništvo v Sloveniji in njegova ekscelenca dr. Seshadri prizadevajo v tej smeri in da bo med prvimi sadovi skorajšnji nastop plesne skupine Mohiniattam v Ljubljani. Med tukajšnjimi glasbeniki s posebnim interesom za indijske glasbe sem za zdaj spoznala le sitarista Lalita in sarodista Igorja Bezgeta, ki je decembra lani organiziral delavnico in nastop indijskega tablista Suresha Talwalkarja v glasbeni šoli v Logatcu. Upam, da prideta maja v Ljubljano ameriški sarodist David Tresoff, sicer učenec Alija Akbarja Khana, in italijanski tablist Federico Sanesi. Znano mi je, da Glasbena mladina Slovenije ponuja seminarja o indijski glasbi in tudi mene bi zanimalo tako posredovati svoja znanja o glasbah Šrilanke in Indije tukajšnjim občinstvom različnih generacij.

Načrtujete kakšno sodelovanje s slovenskimi glasbeniki?

Doktorski študij vsekakor ostaja prioriteta. Sicer me zanimajo zelo raznovrstne godbe in vesela bi bila sodelovanja s tukajšnjimi glasbeniki. Do sedaj sem se predstavila le kot predavateljica in izvajalka severnoindijske klasične glasbe na violini. Zaradi pomanjkanja spremljevalcev na tabli in tampuri sem se na nastopih zatekla k elektronskim različicam teh dveh glasbil, ki jih drugače uporabljam le pri vadenju. Sicer igram tudi harmonij in tablo, vendar se glede morebitnih sodelovanj s slovenskimi glasbeniki vidim predvsem kot pevka. Zaenkrat sem se pogovarjala z Ljubenom Dimkarovskim, ki vodi skupino Pella, in Imerom Brizanijem, vodjo skupine Amala. Všeč mi je koncepcijska in slogovna širina Vlada Kreslina, ki se mi zdi v določenem delu kompatibilna z delom šrilanške popularne glasbe.

Svanibor Pettan