Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Mahmoud Fadl

»Baraka za Ljubljano in vso Slovenijo!«

Z vsestranskim vodjo projektov in bobnarjem Mahmoudom Fadlom (glej tudi Musko, št. 1–2/08) sva se pogovarjala pred ljubljanskim koncertom, ob kavi in cigareti pod hladnim ljubljanskim nebom. Govorila sva o marsičem in izvedela sem tudi marsikaj novega. Denimo, da je odraščal z zarom in da se da o severnoafriških bobnih govoriti tudi z evropskim bobnarskim besednjakom.

Mojster Fadl je po intervjuju povedal, da je sicer po rodu Nubijec, toda tudi vsa druga egipčanska glasba mu je silno ljuba (to razberemo tudi iz bogate diskografije), zato svetu rad kaže kolikor se le da njenih vedrih obrazov. Tak je tudi projekt Cairosonic z Bobnarji z Nila, s katerim je na Prešernov dan slovenskemu občinstvu pričaral pester zven Kaira in njegovih noči. Tudi s skladbo presenečenja, Tisoč in eno nočjo, ki jo je za legendarno Um Kalsum zložil Baligh Hamdi in ki je ni ne v Fadlovem do zdaj posnetem repertoarju ne na plošči Umm Kalthum 7000, hommageu tej divi. Seveda zgolj instrumentalno kot ves koncert in seveda ne le bobnarsko, saj sta v kvintetu ob treh bobnarjih izvrstno muzicirala tudi akordeonist in pihalec, bogato, polno in melodično zvočno podobo z mojstrskimi solističnimi izleti je dopolnila tudi vešča plesalka, ki pa ni dosegla razigrane, filigranske kraljevskosti nepozabne Jalile. Tole je bil res pravi praznik kulture in godbeno slavje!

Esselemu alejkum we rahmatullah!

Alejkum selem we rahmatullahi berketu za Ljubljano in vso Slovenijo. Zelo smo zadovoljni, da smo tu in igramo za vas.

V vaši biografiji se omenja »nubijsko ljudstvo Battikol«. Toda ko sem iskala po spletu, so bili vsi zadetki za battikol povezani le z vami, brez vas besede bolj ali manj ni bilo najti. Morda je transkripcija drugačna? S katerimi črkami je beseda zapisana v arabščini?

Battikol je nubijska beseda in je ne moremo zapisati v drugih jezikih, ne pišemo je v arabski pisavi, tudi lastne pisave zdaj nimamo, nekdaj smo jo imeli, a že zelo dolgo ne obstaja več, odkar je k nam prišla arabščina. Nubijska beseda battikol pomeni griote – bobnarje, plesalce, pevce, skratka glasbenike, tudi pripovedovalce zgodb in zgodovine. V zahodni in centralni Afriki rečejo tem ljudem grioti, mi pa jim rečemo battikol.

Torej ne gre za ljudstvo, temveč je izraz za glasbenike, pripovednike ...

Tako je, za glasbenike, pripovednike, plesalce. Skratka ljudi, ki pojejo, plešejo, igrajo, imenujemo battikol. Moji starši so bili glasbeniki ali battikol. Nubijska družba ima lasten jezik in je v Egiptu manjšina med arabsko večino. Ko so zgradili visoki jez, smo se preselili iz naše nubijske v nove dežele.

Se spominjate odhoda iz Nubije? To je bilo v 60. letih, ne?

V Nubiji sem hodil v šolo, potem sem se vrnil v Kairo. Rojen sem bil leta 1955 v Kairu, pri štirih ali petih letih sem šel v Nubijo in živel tam, dokler niso zgradili visokega jezu in nas izselili. Oče me je poslal tja v šolo prej, kot je običajno, po navadi gremo pri šestih letih. Učitelj je bil družinski prijatelj in me je vzel v šolo leto prej.

Sami pišete spremna besedila k ploščam, ki pripovedujejo o vaših spominih? So zgodbe resnične?

Sam jih pišem, ja. No, včasih mi pomaga kdo, ki je bolj vešč pisanja za javno rabo. Po večini so zgodbe resnične, mogoče malo preoblikovane, da pripoved lepše teče. Ampak vse o meni in nubijski kulturi v njih je resnično. Če povem po pravici, si nisem mislil, da jih sploh kdo bere. To je bolj tako, za zraven.

V eni obujate spomine na odhod v čolnih iz nubijske vasi, ki jo bo zalilo, v novo vas, ki so vam jo dali v zameno ...

Zaradi Asuanskega visokega jezu je zalilo Staro Nubijo vse do severa Sudana, kjer je tudi Nubija. Tam je zdaj Naserjevo jezero. Preselili so tudi tempelj Abu Simbel. Naše stare hiše so pod vodo. Zato so nas evakuirali.

Ste kdaj obiskali te kraje s čolnom?

Ne, nisem. Nič ni videti, voda je zelo globoka, nobenih hiš ni videti. Ogromno je krokodilov, tako da tudi plavati tam ne morem. (krohot) Zdaj so tja prišle živali, to je zdaj njihovo. Voda sega 60, 70 metrov čez hiše.

Potem ste se odselili v nove kraje pri Asuanu?

Zgradili so nove vasi severno od Asuana, med Luksorjem in Asuanom. To ozemlje je bilo pretežno prazno, puščavsko, tam so zgradili veliko novih vasi za Nubijce. Evakuirali so 49 vasi, vsi so potem začeli živeti na novem ozemlju med Asuanom in Luksorjem. Deželi zdaj pravimo Nova Nubija. Tudi v Sudanu so morali preseliti prebivalstvo. Nubijce, ki so živeli na severu Sudana blizu meje, so preselili bolj na jug. Med nami je zdaj jezero.

Tudi v Kairu živi precejšnja nubijska skupnost?

Res je. V Kairu živi velika nubijska skupnost, pa tudi v Aleksandriji in Suezu. V vseh večjih egipčanskih mestih.

Kaj pa po svetu? Kje so nubijske skupnosti? V Berlinu v Nemčiji obstaja?

Ne, nikakor, jaz in moj brat sva edina Nubijca v Berlinu, se mi zdi. (smeh) Obstajajo pa velike nubijske skupnosti v Franciji, Angliji in Kuvajtu. V Kairu je verjetno največja. Vsaka vas ima svoj klub, kjer igramo, zasedbe igrajo na vseh nubijskih porokah. Še ohranjamo svoje šege in običaje, kjer koli že smo. V Kairu, Aleksandriji ali na tujem. Med nami so stkane vezi povsod.

Pokojni Ali Hasan Kuban, pri katerem ste igrali, je tudi živel v Kairu, ne? Je tudi on battikol?

Ja, živel je v Kairu in je vsekakor battikol. Pri njem sem igral pozneje, ne takoj, čeprav smo se poznali. Bil je v sorodu z mojimi starši, dobro so se poznali. Ampak moja mama je živela v Nubiji, on pa v Kairu, tako da nista imela pogostih stikov.

Kdaj ste začeli igrati bobne?

Najprej sem bil plesalec. Preden sem začel igrati bobne, sem plesal. Že v otroštvu pa sem hodil okoli z mamo, kadar je igrala. Moja mama je dekleta pred poroko poučevala nubijsko kulturo. Preden se ta poročijo, pride učiteljica in jih nauči sedem različnih plesov, ki jih morajo poznati. To je sedem poročnih plesov, ki jih mora nevesta zaplesati na dan poroke. Moja mama je poučevala te plese. Poleg tega je opravljala tudi obredje, ki mu rečemo zar. Dobro je znala bobnati. Ko sem bil otrok, sem hodil z njo in si zapomnil ritme, ampak nikoli si nisem mislil, da bom enkrat s tem služil kruh. Začel sem res bolj za šalo, nikakor nisem pričakoval, da bom bobnar.

Igrate kdaj pesmi iz materinega repertoarja?

Ne, nikoli, ker so to obredne pesmi. To globoko spoštujem. Te pesmi niso za občinstvo. To so pesmi za zdravljenje.

Obstajajo skupine, ki pravijo, da na evropskih odrih izvajajo glasbo za obredje zar ...

Verjetno ne zares. Zar je obred, ki mora biti zelo oseben, privaten. Zar je stvar posameznika, je le za osebo ali dve, ki potrebujeta zdravljene. Nikakor ni za odre in dvorane, ne da se predstaviti na odru. To ne bi bilo dobro, ker je za posameznika, ne za vse. Zar poznam. Odraščal sem z njim. Mora biti zelo oseben, iz njega se ne da delati šova. Morda veliko ljudi izvaja kaj podobnega, ampak to, kar izvajajo, nikakor ni resnični zar. Pravi se izvaja le z osebo, ki jo je treba pozdraviti. Za bolezen rečejo, da se je naselil v osebo šejtan. To je treba potem spraviti ven iz človeka, ven iz telesa − z obredom. Zar se je razširil naprej v zahodno Afriko in od tam v Brazilijo in na Kubo. Tam mu rečejo santeria. To je ta kultura.

Zar je nubijski ritual?

Ja, ja, vsekakor nubijski. V odnosu do Arabcev. Zar je afriški ritual. Na Bližnjem vzhodu ga ne poznajo.

Ali ima vaše lepo rdeče-belo pokrivalo, ki je videti precej ritualno, kakšen pomen?

Kupil sem ga na Zanzibarju, ker mi je bilo zelo všeč. Rad imam taka pokrivala. Vedno jih nosim, odkar nimam več las. V Evropi je mraz, zato imam vedno kaj na glavi. (krohot) Že veliko let nosim pokrivala, ampak ne samo zaradi imidža. Res rad nosim pokrivala.

V Ljubljani igrate z Bobnarji z Nila?

Ja. Projektu se reče Cairosonic, to pomeni, da ne igramo nubijske glasbe, temveč kairski zvok. Ta vsebuje pihalo nej in harmoniko, troje tolkalcev in seveda orientalsko plesalko. Igramo predvsem repertoar, ki sem se ga naučil v Kairu. To je kairska kultura.

Vendar se v Kairu srečujejo različni slogi, tudi nubijski. Na tonski vaji sem slišala, da govorite o slogu saidi ...

Ja, igramo tudi eno skladbo v tem slogu.

Nisem zares razumela – plesalka ga ne mara?

Ne, ne, ne. Nasprotno. Zaželela si je saidija, prosila je za saidi. Vse plesalke obožujejo saidi ritme, ker zelo migajo, zelo so dobri za ples.

Vaša plesalka improvizira ali ima koreografije?

Improvizira. Absolutno improvizira! Vse plesalke, s katerimi delam, improvizirajo. Morda je videti kot koreografija, ampak ni. Zato ker glasbeniki prihajajo iz Kaira ... nikoli ne vemo, kaj točno bomo igrali in kako. (smeh) Res, tudi mi improviziramo, čeprav spoštujemo osnovno ogrodje nastopa, obstajajo neka osnovna načela, ki jih spoštujemo. Recimo, ko igram basovski boben − na zahodu običajno igra en bobnar vse, basovski boben, činele, mali boben, v orientalski glasbi pa ima vsak bobnar svoj del, recimo, jaz igram basovski boben, zraven mene igra eden činele in drugi mali boben. To mora biti tako.

Kateri boben je kateri? Činele so riq?

Ja, riq so činele. Darbuka je mali boben. Jaz pa igram basovski boben, dohola.

Bobnarji z Nila je bil najprej naslov albuma, zdaj so zasedba, morda projekt?

Saj je čisto preprosto. Najprej smo pokazali ritme, to je z albumom Drummers of the Nile, z drugim smo pokazali ritme južnega Egipta, že pred tem sem posnel Ljubezensko pismo Tutankamona, to sem posnel tudi z Bobnarji z Nila, zraven smo imeli tudi trobentarja. Stvari se premikajo, razvijajo, človek ne more vedno igrati istega. To je tudi življenje, staram se, pridobivam vedno več izkušenj, ki jih želim predstaviti.

Plošča Love letter, ena najlepših ljubezenskih zgodb, so tudi Bobnarji z Nila?

Ja, tudi. Tudi to bi želel predstavljati na odrih, ampak na žalost je trobentar umrl, bil je že star; zdaj ni več v našem življenju, temveč nekje zgoraj.

Pesnica Dulce Maria Loynaz je umrla tistega leta, ko ste snemali. Ste jo še srečali ali je že ni bilo več?

Srečala se nisva, sva si pa pisala. Umrla je šele potem. Strašno mi je bila všeč pesnitev, ki jo je napisala, vsa zgodba. Tega Ljubezenskega pisma Tutankamonu ni objavila v knjigah, res je bilo pismo in predstavljeno kot pismo. Nekdo mi ga je poslal – in me je čisto prevzelo. Takoj sem šel v Kairo posnet odgovor na to pismo. Šele potem sem jo vprašal, če mi dovoli, da to zgodbo predstavim na albumu. Dovolila mi je, torej imam njeno privolitev. Zgodba mi je bila res všeč.

Zgodba je res lepa, tudi to, da ste ji odgovorili. Ste obiskali Tutankamona in ga vprašali, kaj misli o tem?

(smeh) Mislim, da bi mi rekel: »Veliko ljudi me obožuje.« (krohot) Tutankamon je druga gromozanska zgodba. In ko najdeš nekoga na Kubi, ki mu piše ljubezensko pismo ... Enkrat samkrat je šla v Egipt in videla to zlato reč in se zaljubila in potem napisala to presunljivo ljubezensko pismo. To je za nas res velika čast. To, da kdo to tako doživi in tako piše o tem.

Živite v Egiptu. Ali ste videli to zlato reč? Obiskali Tutankamona?

Seveda, živim tam. In tudi videl sem. No, enkrat sem šel pogledat. Enkrat je šel Tutankamon tudi na evropsko turnejo, bil sem v Nemčiji in takrat sem šel pogledat v muzej. Tut v nubijskem jeziku pomeni otrok, tut je nubijska beseda.

Slovenijo ste obiskali že s Salamat.

Res je, tukaj smo bili, igrali smo v Izoli in Mariboru in pri meji z Madžarsko, pozabil sem ime kraja, ampak tam je bilo res lepo. Prijetno. Danes sem srečal tedanjega organizatorja turneje, Petra Barbariča, ki je res prijeten mož, pravi, da pride na koncert. Ne vem, kdaj bo tale pogovor objavljen, ampak rad bi rekel, da upam, da bodo ljudje uživali v našem koncertu in da jim bo glasba, ki jo igramo, všeč. Če pa jim ni, lahko tudi komentirajo in povedo, zakaj jim ni všeč, ker nam tudi to pomaga biti boljši.

Hvala. Skupina Salamat še obstaja?

Vsekakor. Salamat še obstaja in še delamo stvari. Delam s Salamat in z Bobnarji z Nila, to sta drugi zasedbi, drugačna projekta, delamo drugačne stvari.

Bodo Salamat še kdaj izdali kakšno ploščo?

Ne vem, ampak avgusta gremo na turnejo. V Malezijo, na Portugalsko ... Imam še en projekt, z didžeji, United Nubians. Rad delam vse, ampak včasih si želim, da bi se lahko razdelil na deset delov, ki bi vsak počel svoje, da bi lahko naredil vse z vsemi. (smeh)

Nekdaj ste skoraj vsako leto izdali album ali celo dva, zdaj pa že dolgo ni bilo nič novega. Zadnji je izbor z obstoječih albumov.

Ja, album za plesalke. Zadnja leta nisem imel časa misliti na albume, zaposlen sem bil z drugimi stvarmi. Zato toliko časa nisem nič posnel, ampak upam, da bo kmalu prišlo kaj novega.

TC Lejla Bin Nur