Antonello Salis

Zvočni barvi klavirja in harmonike

Na Sardiniji rojeni samouk na harmoniki in klavirju je svojo glasbeno pot začel v začetku 70. let prejšnjega stoletja v različnih rockovskih skupinah in kmalu zasnoval tudi svoj trio Cadmo, v katerem sta bila še basist Riccardo Lay in Mario Paliano. Skupina si je v Italiji pridobila sloves ene izmed najbolj samosvojih v tistem času, saj je v progresivni rock začela vključevati tako free jazz kot sardinijsko tradicionalno glasbo.

Na preoblikovanje njenega zvoka v drugi polovici 70. let, ko sta se skupini pridružila še saksofonist Sandro Satta in pozavnist Danilo Terenza , je zlasti vplivalo spoznanje z Lesterjem Bowiejem, vodjem zasedbe Art Ensamble of Chicago. Tedaj že prepoznavni Antonello Salis se je medtem odločil nastopati na klavirju in harmoniki tudi samostojno, tako je leta 1978 izdal prvi solistični album, predvsem pa je začel sodelovati z različnimi drugimi italijanskimi in tujimi glasbeniki, naj omenimo le nekatere: Enrico Rava, Paolo Fresu, Don Cherry, Don Pullen, Billy Cobham, Han Bennink, Nana Vasconcelos, Cecil Taylor in Pat Metheny. Med dolgotrajnejšimi sodelovanji velja omeniti iz prve polovice 80. let dejaven duet s francoskim kitaristom Gerardom Pensanelom, s katerim sta med drugim posnela glasbo za film Jesenska zgodba Erica Rohmerja; v začetku 90. let pa začne delovati s francoskima in italijanskim harmonikarjem Richardom Gallianom, Marcelom Azzolo in Giannijem Coscio v Quartetto Nuovo, leta 1995 pa s Paolom Presujem in Furiom Di Castrijem ustanovi trio P.A.F. Že veliko let je dejaven tudi pri različnih gledaliških in plesnih projektih. Antonello Salis bo v duetu s kitaristom Paolom Angelijem nastopil na letošnjem 13. festivalu Jazz Cerkno. Na naša vprašanja je odgovoril prek elektronske pošte.

V Slovenijo boste prišli šest let po tem, ko sta s kitaristom Paolom Angelijem posnela CD Ma.Ri. Kateri so novi elementi vajinega sodelovanja, kako se je vajina glasba v tem času razvila?

Duo s Paolom Angelijem temelji na najinem prepletanju različnih stilov improvizirane glasbe, poseben pečat duetu daje njegovo zelo posebno igranje. Na improvizacijo gledava različno; bobnar Hamid Drake, kadar se nama pridruži seveda, s svojim mogočnim občutkom za ritem gotovo pomembno obogati našo glasbo.

Zvok v duetu s Paolom večinoma določa specifičen zven njegove prirejene sardinijske kitare, ki jo sicer po navadi spremlja petje. Ali skušate s svojima glasbiloma kdaj posnemati ali prevzamati vlogo glasu oziroma kako bi opisali svojo vlogo v tem projektu?

Barva zvoka (timbre) je pomembna in s harmoniko si pogosto prizadevam ustvariti melodije. Rad imam usklajeno petje ali žvižganje z glasbiloma, to počnem v vseh okoliščinah, v katerih ustvarjam.

Kako isto kulturno ozadje, oba s Paolom sta se rodila na Sardiniji, vpliva na vajino skupno igranje?

Čeprav sva se rodila na istem otoku, prihajava iz različnih okolij, sva različnih starosti, igrala sva različne glasbene zvrsti. Pravzaprav, če sta se dva človeka rodila na istem območju, to ne pomeni, da igrata glasbo enako. Seveda ceniva drug drugega, razlike med nama pa delajo glasbo zanimivejšo.

Kako bi primerjali duet s Paolom z vašim drugim vidnejšim sodelovanjem s kitaristom, Francozom Gerardom Pansanelom?

Gerard in Paolo sta dve različni zgodbi. Z Gerardom imava podobno ozadje, oba sva začela z rockovsko glasbo in se nato zaljubila v jazz, pripadava isti generaciji.

Ali je zgolj naključje, da zelo radi nastopate v duetih, ker sodelujete v tako številnih, na primer s saksofonistom Sandrom Satto, trobentačem Fabrizziom Bossom, pozavnistom Gianluco Petrello, bobnarjema Michelejem Rabbio in Joeyjem Baronom?

Rad igram tako v duetih kot v večjih zasedbah. A v duetih igram resnično rad, ker je lažje vzpostaviti medigro z drugim glasbenikom, še posebno pri improvizirani glasbi. Nastopanje v večji skupini zahteva bolj strukturirano razdelitev glasbenih vlog.

Vas zadnji izdani CD je Pianosolo, četrti solistični album. Nam lahko poveste, katere nove projekte pripravljate in s čim se predvsem ukvarjate v letu 2008, v katerih zasedbah ste dejavni? Kaj je, denimo, novega pri triu P.A.F.?

Letos bo najprej izšel album, ki sva ga posnela z bobnarjem Joeyjem Baronom, imam pa številne koncerte s trobentačem Fabriziom Bossom. Poleg tega načrtujem nastope v triu s pozavnostom Gianlucom Petrello in bobnarjem Bobbyjem Previtom, veliko bom tudi nastopal z novim kvintetom Antonello Salis Bookmakers. Kar se tiče tria P.A.F., ta bo nenehno dejaven, dokler si bosta Paolo Fresu in Furio Di Castri za to prizadevala toliko kot jaz.

V pogovoru za spletni portal Jazzitalia ste dejali, da uporabljate klavir in harmoniko kot dopolnjujoči si glasbili, na katerih je nemogoče izvajati iste stvari. Kako pogosto kljub temu poskusite, kako bi določene stvari, ki ste jih odigrali na klavirju, zvenele na harmoniki in obratno?

Včasih skušam izvesti iste stvari na klavirju in harmoniki, toda nekatere pogojuje specifičen zvok glasbila. Na primer, ko igram klavir, dobim neko idejo in mi postane vseč v taki atmosferi, taki barvi. Skladba, kot je na primer Lester (posneta v duetu z Nano Vasconcelosom na istoimenskem albumu, izdanem leta 1987; op. p.), je ena izmed tistih, ki je ne bi nikoli igral na harmoniko, saj bi povsem spremenila vzdušje.

Vsak glasbenik ima med nastopom specifične občutke, toda ali se morda spomnite najboljših ali najbolj zanimivih občutij, ki so vam jih po poslušanju vaše glasbe opisali poslušalci?

Glasba je subjektivna, vsak jo zaznava drugače glede na svoj okus in znanje o glasbi. Nekoč po nekem solističnem klavirskem nastopu mi je nekdo iz občinstva dejal, da ga je glasba spominjala na Milesa Davisa. Nisem se strinjal, a mu tega nisem povedal.

Italijanski jazz je bil vedno zelo pomemben del evropske jazzovske scene, v kateri ste dejavni že tri desetletja. Kako menite, da se je italijanski jazz spremenil ali razvil skozi ta leta in kakšno vlogo ima na mednarodni ravni?

Pred davnim časom je bilo igranje jazza ameriška stvar, le Američani so lahko rekli, da igrajo jazz. Jaz in drugi Italijani smo bili pionirji, naše oporne točke so bile ameriške plošče, ki se jih je dalo dobiti v naši državi. Kasneje so se začele korak za korakom razmere spreminjati: najprej so se pojavile glasbene šole, ki so gostile delavnice mednarodnih jazzovskih glasbenikov, nato so se pojavili različni jazzovski pristopi in na koncu razvoj interneta. To nas ni tesneje povezalo le z ZDA, ampak z vsem svetom: neverjetna evolucija! S prepletanjem različnih glasbenih stilov, do katerih prihaja, ko se srečujejo glasbeniki z vsega sveta, je glasba veliko pridobila na dveh področjih, in sicer tehničnem in konceptualnem. Nekoč je bil edini italijanski jazzovski glasbenik, ki je nastopal zunaj Italije, Enrico Rava, danes nas je najmanj trideset, ki nas lahko najdete na mednarodnih festivalih. To gotovo nekaj pomeni. Zdaj se počutimo, da smo del velike jazzovske družine.

Ali lahko morda izpostavite katerega od mlajših glasbenikov v italjanskem jazzu, ki vas v zadnejm času navdušuje in ki še čaka na mednarodni preboj?

Menim, da je trenutno v Italiji zelo veliko mladih nadarjenih glasbenikov, ki že imajo močne osebnosti in so izvirni. Z dvema izmed njih na primer igram: to sta Fabrizio Bosso in Gianluca Petrella.

Slovenija je vaša sosednja država. Ali bi s katerimi izmed naših glasbenikov, ki jih poznate, radi nastopili, pa za to še niste imeli priložnosti?

Na žalost se ne morem spomniti nobenih imen ta trenutek, toda prepričan sem, da je zanimiva glasbena scena tudi pri vas. Žal ne uporabljam interneta, zato nisem dobro obveščen o dogajanju na slovenskem jazzovskem prizorišču − to je moja krivda.

Luka Vodopivec