Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Viva

Shellac

Sproščena silovitost

Shellac sestavljajo basist Bob Weston, bobnar Todd Trainer in kitarist Steve Albini, vsi trije stari mački z ameriške neodvisne scene. A kakor koli bend obrnemo, nam najprej pade v oči Steve Albini.

Živeča legenda indie scene Steve Albini je v dobrih 25 letih glasbenega ustvarjanja status enega pomembnejših členov pridobil z neprekosljivim občutkom odgovornosti za glasbeno sceno, s svojo predanostjo, ostrim, a odkritim jezikom, perfekcionizmom in predvsem strašansko dozo delovnosti. Obsežen intervju z njim smo v tej reviji objavljali kar v nadaljevanjih, in sicer v številkah 3, 4 in 5 leta 2001.

Albini največ časa posveča snemanju in glasbeni produkcji plošč (približno 100 na leto, nekje 2000 doslej), vedno pa ga najde tudi za lasten bend. Pred Shellac, ki deluje že dobrih 15 let, je bil še v dveh svetovno znanih, pomembnih in vplivnih bendih, in sicer Big Black in Rapeman. S slednjim je leta 1988 nastopil v Festivalni dvorani in pustil močan pečat tudi na hrvaški glasbeni sceni. Da ga bomo z že drugim bendom lahko v živo spremljali v Ljubljani, ki zadnja leta peša s pestrostjo in kvaliteto koncertne ponudbe, je pravzaprav velika čast in priložnost, za katero se je treba zahvaliti Kapa Records. Na delu bomo videli bend, ki prisega na organsko, surovo, bazično energijo rockovske glasbe. Studijske izdaje Shellac so ustvarjene z nično stopnjo manipulacije zvoka in v skladu z maksimo »produkcija ne sme biti zvezda večera«. Kar govori v prid tega, da bodo doze vsega, kar slišimo na ploščah, v živo obilno podprte s potom in nekoliko daljšimi pavzami. Bolj kot kateri koli drugi bend, ki ga poznam, Shellac namreč napetost v glasbeni izpovednosti gradi s trenutki tišine, ko vsi instrumenti počivajo pred naslednjim navalom. Njegovo prepoznavno zvočno gmoto zarisujejo ostra in sekajoča Albinijeva kitara, poln, masiven Westonov bas in širok spekter matematično natančnih, do konca razdelanih žilavih Trainerjevih ritmov na bobnih. Z zvočnim minimalizmom, a prepletenimi in za rockovsko uho zahtevnimi, enkrat precej melodičnimi, drugič »stop-and-go« strukturami poslušalca hitro bodisi zasvojijo bodisi odvrnejo. Med slednjimi vsaj tiste, ki jim dinamika benda ni zoprna, odločno pozivam na koncert, saj spadajo Shellac med najboljše rockovske bende v živo − na odru so pripravljeni na popolno koncertno izčrpavanje. Poleg vrhunskega nastopa bo skoraj zagotovo na voljo tudi termin za vprašanja iz publike, na katera, ne glede na to, kako delikatna so, vedno odgovorijo. Zabavnost tega dela nastopa je še najbolj odvisna od publike, medtem ko pomeni bendu prepotrebno pavzo med totalnim razdajanjem. Tako funkcionira tudi skupina. Ker so pretežno zaposleni z drugimi opravili, jo v bistvu jemljejo kot počitnice in hobi, a jo, kadar si zanjo vzamejo čas, razvijajo s popolno predanostjo. Strašno radi kršijo pravila glasbenega posla, vse v zvezi z bendom uredijo sami, brez posrednikov odvetnikov ali menedžerjev, zavračajo promocijske aktivnosti, honorarje za nastope postavijo tako, da si zgolj pokrijejo stroške, plošče izdajajo v nelogičnih časovnih zaporedjih, kdor kupi njihovo vinilno ploščo, dobi CD zastonj. Ena od domislic je bil, recimo, nastop na noč čarovnic pod imenom Sex Pistols, ko so resnično igrali komade tega benda, vokalno pa je Johnnyja Rottna interpretiral dolgoletni prijatelj David Yow z domače čikaške scene (Scratch Acid, The Jesus Lizard).

Iz Shellacove diskografije je nemogoče izbrati najboljše, treba bi se bilo odločati med nepozabnima uvodnima majhnima vinilkama The Rude Gesture A Pistorial History in Uranus, prvencem At Action Park (1994), mini instrumentalnim albumom The Futurist (1997), ki je izšel v zelo skromni nakladi »za prijatelje«, in albumi Terraform (1998), 1000 Professional Hurts (2000) ter najnovejšim Excellent Italian Greyhound (2007). Večje presenečenje je s svojo melodičnostjo pomenil predvsem minialbum, novo vsebino pa nakazuje zadnji album, ki nekoliko odstopa od pregovornega minimalizma, saj so vanj vpletli predvsem vokalne vložke in manipulacije. Zagotovo pa z leti zasedba komade vedno dlje pušča »ležati«, jih uradno objavlja z zamikom in hkrati postaja vse bolj udomačena ter si s tem zagotavlja vedno več odprtega prostora za odmik od pričakovanega na nastopih v živo. Komaj čakam, da jih vidim na delu, in to kar lepo v dvojni dozi, saj bodo dan po Ljubljani nastopili v zagrebški dvorani Močvara.

Viva