Simon Dvoršak

Muzikal: »Preprosto zasvoji te«.

Simon Dvoršak je diplomiran dirigent, vodja različnih orkestrov in skupin po vsej Sloveniji, umetnik v različnih pogledih ter strasten ljubitelj muzikalov. Muzikal je tisti svet, v katerem se umetnost razkrije v kombinaciji svojih najveličastnejših zvrsti − v glasbi, igri in plesu. Velikokrat mu z drugimi besedami rečemo kar glasbeno gledališče, ki se je v svoji prvotni obliki pojavilo že v antični Grčiji.

Vse od antike pa do danes so ljudje ustvarili veliko različnih vrst zabave, kulturnih dejavnosti, ki so pestrile življenja takšnih in drugačnih slojev ljudi. Nenazadnje so ljudje ustvarjali, še ustvarjajo in vedno znova bodo povsem nov svet, zgrajen na temeljih domišljije, idej, inspiracije iz dogajanja časa. Imate radi filme, knjige? Radi poslušate glasbo? Nanjo tudi plešete? Če ste na vsaj polovico vprašanj odgovorili pritrdilno, potem imate radi zgodbe in vas je verjetno navdušil tudi že kakšen muzikal. Če pa še do zdaj niste bili na predstavi niti enega, priporočam, da izpustite kak filmski večer in se raje odpravite v glasbeno gledališče. Kljub temu da to v Sloveniji nima tradicije, se je v zadnjem obdobju začelo nekaj premikati. Za to pa so po navadi odgovorni zagnani posamezniki, ki se kljub težavam trudijo ljubezen do svojevrstne umetnosti razširiti in približati čim več ljudem. Eden izmed teh je zagotovo Simon Dvoršak. Poleg tega, da neznansko uživa v gledanju in poslušanju muzikalov, je lansko in še letošnjo sezono pod svojo dirigentsko palico več kot uspešno izpeljal muzikal glasbenega gledališča I. gimnazije v Celju, Lepotica in Zver, v sezoni 2006/2007 pa prvo slovensko uprizoritev muzikala Cabaret v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Z zadnjim je tudi debitiral kot gledališki dirigent, s svojimi dosedanjimi izkušnjami, tudi iz opere SNG Maribor, pa je nedvomno postal pravi poznavalec te palete umetnosti glasbe, petja, igre, plesa. Slovenija je včasih premajhna za številne velike ideje, a ima ljudi z velikim srcem in zagnanostjo, ki dajejo velik pečat slovenski kulturi. Kultura muzikalov v Sloveniji? Kaj, zakaj sploh muzikal? Po pogovoru s Simonom Dvoršakom postanejo odgovori na vsa takšna vprašanja veliko bolj jasni.

Kaj te je popeljalo v svet muzikalov?

Da bi me kdo popeljal, nekako ni bilo mogoče, ker ni bila glasba v naši družini nikoli tako popularna oziroma se z njo ni nikoli nihče profesionalno ukvarjal. Me je pa že dosti zgodaj, ko sem bil za to dovolj zrel, začela zanimati opera. Logična posledica tega je bil kasneje tudi muzikal, ki je v bistvu podobna zvrst. Prvi muzikal, ki me je vpeljal v ta svet, je bil Fantom iz opere. Je bolj operni muzikal in je imel v času, ko se je pojavil, par uspešnih songov. Tisti, ki smo sledili glasbenemu trendu, jih takrat nismo spregledali in začeli smo slediti tudi muzikalu. To je bilo nekje v začetku 90. let, takrat sem bil še v srednji šoli. Moj prvi muzikal, ki sem ga sploh videl v živo, so bili Nesrečniki, v Nemčiji. No, od takrat sem z njim zasvojen.

Si dirigent različnih orkestrov, z njimi izvajaš različne zvrsti glasbe, od baročne, klasične do operne, filmske. Kakšno glasbo ustvarjaš najraje in kakšno vlogo igra pri tem muzikal?

Od vseh teh naštetih zvrsti mi vsaka po svoje nekaj pomeni. Ne bi mogel reči, da je katera izmed njih manj vredna. Res pa je, da največ časa posvečam operni, operetni literaturi in absolutno muzikalom. Vedno več si želim, a v Sloveniji je problem, ker za to zvrst ni izvajalcev. No, orkester sam ni toliko problem, kot so pevci, ki bi lahko odpeli na takšnem nivoju. Čeprav pri nas marsikdo misli, da zna več kot v resnici.

Vidite kot eno izmed rešitev pri tem tudi pomoč iz tujine? Bi bilo smiselno koga vabiti ali je za zdaj vse skupaj še preveč v povojih, imamo premalo finančnih sredstev?

Postaviti muzikal na oder je finančno še težje kot na primer opero. Seveda se najdejo muzikali, ki ne zahtevajo ogromno denarja, ampak so pri nas te stvari še toliko v povojih, da je težko najti ljudi, podjetja, ustanove, ki bi jih financirali. Zaradi tega si pri nas tujcev ne moremo privoščiti, ne glede na to, kako dobro bi to bilo. Razen mogoče za kakšen koncert. Zagotovo pa ne moremo iz tujine povabiti izvajalcev, ki bi odigrali več predstav. Konec koncev je povabiti k nam celo predstavo nemogoče tudi zaradi težav s prostorom, jezikom in tako naprej.

V muzikalih na odru nastopajo običajno ljudje, ki so najprej igralci in šele nato pevci. V operah je ravno obratno. Glede na to, da imaš izkušnje z ustvarjanjem opere in muzikala, me zanima, kaj je težje: naučiti pevca, da bo bolje igral, ali igralca, da bo bolje pel?

Če začnem pri operi; dobremu opernemu pevcu bo v dobrem delu uspelo to, kar poje, tudi dokaj dobro odigrati. Po navadi v operi niti režiserji ne pričakujejo od pevcev nekih dramskih vložkov na visokem nivoju. Res je tudi, da tam za to tudi ni veliko priložnosti, ker se skoraj ves čas poje. V arijah že glasba pove ogromno, tako da če je pevec vsaj malo dovzeten, muzikalen, pridejo čustva iz njega avtomatsko. Recitativi gredo ponavadi hitro mimo, čeprav si seveda v boljših opernih hišah pevci ne dovolijo, da bi bili kar nekaj. Kar se tiče opere, ígra torej ni tako zahtevna. Pri muzikalih pa je seveda drugače. Naučiti igralce peti, je pri nas že fenomen, saj ti praktično ne znajo peti. Oziroma ne, da ne znajo peti, večina jih ima posluh, a se jim s petjem ni bilo treba nikoli ukvarjati. Od bližnje preteklosti imajo sicer na akademiji za igralstvo vokalno tehniko, a to ni to. V zadnjem času delajo tudi na petju iz odlomkov muzikalov, a to predvsem mlajša generacija, od pet let nazaj. V tujini sploh ni dvoma o znanju igralčevega petja. Že če pogledamo hollywoodske filme od fenomena filmskega muzikala dalje − igralci znajo tudi peti. Ne nazadnje poje Johnny Depp (kot Sweeney Todd v istoimenskem filmu) odlično, to je nekaj normalnega. V tujini je vprašanje, ali je igralce težko naučiti pravilnega petja, povsem neumestno, v Sloveniji pa zelo na mestu. Pri nas je, naučiti pravilno peti, praktično nemogoče predvsem starejše, sicer vrhunske igralce. Če že imajo posluh, jih lahko pripelješ do neke stopnje, nikakor pa jih ne moreš naučiti tako dobro, da bi lahko odpeli pevsko zahtevne muzikale. Cabaret (SLG Celje) in Goslač na strehi, ki ga trenutno uprizarjajo v Ljubljani, sta bolj dramsko zahtevna, medtem ko pa sta na primer muzikala Cats in Fantom iz opere pevsko še prezahtevna, da bi se ju lahko lotili v Sloveniji.

Muzikalov je v Sloveniji v zadnjem času vedno več. Je prišlo do nekakega razvoja muzikala na naših tleh?

Prvi problem Slovenije je, da smo majhni. Imamo dva večja kulturna centra, Ljubljano in Maribor, in vse, kar se odvija v operi in opereti, je v teh dveh mestih. Drugje niti ni pogojev. Kar se pa muzikalov tiče, je malo več pogojev za izvedbo tudi v Celju, Novi Gorici. Drugje ni primernih dvoran, ki bi imele orkestrski jašek, dovolj velik oder itd. Začelo pa se je nekako s celjskim Chicagom pred leti, Cabaretom v Celju in Ljubljani, letos v Ljubljani z Goslačem na strehi. Bili so tudi manjši muzikali, v manjši produkciji. V šentjakobskem gledališču se spomnim predstav Nune plešejo, Briljantine. Pri tem razvoju pa je vsekakor pohvale vredna tudi II. gimnazija Maribor, kjer imajo t. i. english theatre. Ta producira muzikale za mlade in starejše. Na splošno lahko torej rečemo, da se muzikal pri nas razvija, čeprav še vedno manjkajo šole, in s tem izvajalci za muzikale, prostor in denar. In dokler se ne bodo našli investitorji, ki bi se zavedeli, da je muzikal v glasbenem gledališču absolutni trend, fenomen v današnjem svetu, bomo določeni posamezniki pač životarili in zaradi lastne angažiranosti delali muzikale, ki bodo, kakršni pač bodo.

Bi bilo zaradi tega morda treba na srednjih glasbenih šolah ali akademiji za glasbo uvesti določeno smer oziroma vsaj predmet, ki bi se ukvarjal tudi z drugimi žanri glasbe, v tem primeru z muzikali, in ne samo s klasiko in jazzom?

Mislim, da, seveda. V tujini je sicer trend, da so te šole ločene od akademij, kjer se študira klasična glasba, je pa v Sloveniji zaradi majhnosti to seveda težje izvedljivo. Jaz si predstavljam šolo muzikala kot zasebno ustanovo, ki izobražuje pevce in igralce za izključno to smer, ali pa kot del AGRFT-ja, kot je to v osemdeset odstotkih navada v tujini. Nismo daleč od tega, na Srednji glasbeni šoli Ljubljana imajo smer jazzovskega petja, ki je v bistvu že zelo blizu petju muzikalov, a smo tu spet omejeni na določene ljudi, ki imajo drugačne želje, predstave in kot v začaranem krogu spet ne moremo dalje. Vsak, ki si pri nas želi profesionalno stopiti v muzikal, mora v tujino.

A vseeno, če bi si dovolili sanjati o ustanovitvi profesionalnega glasbenega gledališča ter šolanja v tej smeri tudi v Sloveniji, bi se začel pojavljati problem v jeziku. Vsi muzikali so namreč skoraj vedno izvajani v jeziku občinstva, da to predstavo tudi bolje razume. Koliko bi bile potem te slovenske predstave privlačne za tujce, ki jih ne bi razumeli?

Jezik je lahko problem, toda konec koncev hodijo ljudje, ne vedoč jezika, v Italijo poslušat italijanske opere, v Nemčijo nemške muzikale, navsezadnje pri nas izvajamo predstave tudi v tujih jezikih. Pri muzikalu v slovenščini ne bi smelo biti bistveno drugače. Daleč od tega, da pričakujem, da bi postala Slovenija kot West End in Broadway, a vseeno bi si zaslužila produkcijo vsaj dveh muzikalov na različnih koncih, sproti pa bi se pokazalo, če je treba muzikal menjati na eno, dve leti. Kljub slovenskemu jeziku bi ljudje iz tujine po mojem mnenju prišli.

Broadway v New Yorku ter West End v Londonu prevladujeta med gledališči za muzikale na svetu. A vendar obstaja še veliko takšnih gledališč tudi drugod. Sam si jih obiskal že veliko, pa me zanima, kam bi si najbolj želel vrniti in katero gledališče ti je do zdaj ostalo najbolj v spominu?

Do zdaj sem si po različnih teatrih po Evropi ogledal približno trideset muzikalov, od katerih je imel prav vsak obisk posebej svoj čar. Sploh posebno je v Londonu. Tam je v vsaki ulici po pet gledališč, in ko jih pogledaš od zunaj, se ti zdi, da je to ena navadna stavbica, v kateri živijo ljudje. Ko pa vstopiš, ugotoviš, da jo to v bistvu stavba z dvorano za približno 1500−2000 ljudi. Zaradi tega čara, posebnega vzdušja so mi prav gledališča na West Endu najbolj domača. Na drugi strani so nemška gledališča mlajša, zgrajena nekje pred dvajset leti, sodobnejša, velika večina od njih pa namenjena izključno muzikalom. Imajo sodobnejšo tehnično ozvočenje, ki je pri muzikalih ključnega pomena, a se zaradi tega po kvaliteti prav nič ne razlikujejo od londonskega. Vračam se, kamor koli se pač da, in to izključno zaradi predstav. Zato, ker jih še nisem videl ali pa bi si želel kakšno videti ponovno. Mogoče se bom zdel nekaterim, ki še muzikala niso doživeli, čudak, a to te preprosto zasvoji. Ne morem si predstavljati leta, v katerem ne bi videl vsaj pet ali šest predstav.

V lanski in letošnji sezoni si navduševal z muzikalom Lepotica in Zver, v sezoni 2006/07 s Cabaretom. Pri prvem si delal z glasbenim gledališčem I. gimnazije v Celju, torej predvsem s srednješolci, pri drugem pa z že uveljavljenimi pevci in glasbeniki. Kakšna je razlika delati z enimi ali drugimi?

Pri mladih je dobro to, da lahko nanje zelo vplivaš, jih vodiš, motiviraš. Po navadi ti tudi z rezultatom vrnejo dvojno, ko vidiš, kako so »not'r padli« (smeh). Čeprav pri tem trpi neka profesionalna raven. Do nekega nivoja prideš, potem pa se ustavi. Pri profesionalcih je seveda obratno. Delaš z ljudmi, ki imajo že zasidrane neke ideje, mnenja in jih težko vodiš. Moram poudariti, da je tako pri delu z igralci, ki niso izučeni posebej za muzikale. Kot dirigentu pa mi je bilo odlično delati v obeh primerih. Dobil sem ogromno izkušenj, pozitivnih odzivov tako s strani publike kot izvajalcev. Vse skupaj mi vliva novih moči, da se resnično veselim naslednjega projekta.

V tujini je pravilo, da brez prekinitve uprizarjajo enega do dva muzikala na leto ali več. Zaradi te enoličnosti kar nekaj glasbenikov že po letu dni izstopi iz orkestra kljub dobri plači. Kako se počutiš ti, ko po 15. ponovitvi stopiš pred orkester? Uživaš vedno enako, vedno drugače? Gre vse že mehanično?

V glasbeni umetnosti imamo poustvarjalci eno veliko srečo − niti en koncert, ena predstava nista dvakrat enaka. Za razliko od slikarjev, kiparjev, ki več ne morejo spremeniti že dokončane stvaritve. Druga stvar, predstava je, več kot se jo izvaja, boljša. Čeprav bo kdo rekel, da mogoče ni logično, ker počasi vse »dol pada«, a to ni res. Vsaj pri profesionalcih ne bi smelo biti tako. Pri predstavah je po navadi najslabša premiera, naslednje pa so vedno boljše. V tujini imajo prakso, da pred premiero predstava teče že en mesec. Temu se reče t. i. preview, predogled, s katerim ugotavljajo, kakšno je zanimanje, če so še kakšne tehnične pomanjkljivosti ipd. Če bi imel vsak dan generalko pred prazno dvorano, se ne bi splačalo. Pri nas imamo drugačno logiko: premiera je kar prva predstava pred publiko in pravi kritiki se je po navadi nikoli ne udeležijo, ampak raje počakajo, da se usede, in jo pridejo pogledat ter ocenit šele po nekaj predstavah. Seveda se ne moremo primerjati s tujino, kjer predstave trajajo neprimerljivo dlje. Samo za informacijo: muzikal Nesrečniki (Les Miserables) je v Londonu na sporedu že 21. leto, Fantom iz opere 20. in tako naprej. Seveda se zasedbe iz leta v leto menjujejo. A ko sem bral intervjuje nekih izvajalcev, so vsi dejali, da so 400. predstavo uživali enako kot prvo. In to prav vsak večer, z izjemo kakšne nedelje.

Veliko znanih muzikalov je bilo povod tudi za veliko uspešnih filmov (npr. Sounf of Music, West Side Story, My Fair Lady …). In obratno − veliko zgodb s platna je pozneje doživelo tudi uprizoritev na odru (Lepotica in zver, Levji kralj …). Imaš rad muzikal tudi na TV-zaslonu ali je to stvar le dogodka v živo?

Tema za okroglo mizo (smeh). Podobno vprašanje, ki se poraja že, odkar so se pojavili mediji, plošče, CD-ji. Je poslušati CD tako, kot bi poslušal glasbo v živo, ali se to ne more primerjati? Jaz pravim tako: glasbena umetnost je živa umetnost, ki ni nikoli dvakrat enaka. Ravno v tem je čar. Seveda je današnji čas tak, da ponuja ljudem možnost ogleda muzikala po televiziji, kar prinese tudi manj stroškov. Toda absolutno je doživetje muzikala v živo neprimerljivo boljše kot samo gibljiva slika z zvokom.

Pred kratkim je naš komponist in multiinstrumentalist Rok Golob, ki je avtor tudi letos izvajanega prvega slovenskega mladinskega muzikala Čudežno drevo,v intervjuju na Valu 202 dejal, da si pri nas ne upamo uprizarjati manj znanih muzikalov, ampak že preverjeno uspešne. Kakšni so vaši kriteriji, ko se odločate o bodočem muzikalu? Upoštevajmo, da že imate finančna sredstva, ansambel in potrebujete samo še muzikal.

V bistvu je to malenkost podobno kot v operi. Točno se ve, da bodo, če bo na programu Traviata ali Carmen, ljudje drli v gledališče in bo predstava uspešnica. Z Rokom Golobom se absolutno strinjam, treba bi bilo več izvajati nove muzikale, ki se pišejo stalno. Trenutno vam lahko povem za pet novih del najbolj znanih skladateljev, kot je npr. Weber, ki bodo imeli letos premiero. Ampak na žalost si pri nas ne moremo privoščiti muzikala, ki bi imel samo pet predstav, in moramo gledati na to, da bo res sprejet pri vseh starostnih skupinah. Ko sam izbiram muzikal, je prvi kriterij zagotovo, kakšen ansambel imam na voljo, drugi, kakšne pogoje bom imel za izvedbo, torej kje, in zadnja stvar, garantirati moram, da bo muzikal zagotovo privabil ljudi.

Kaj je zate najosnovnejši namen muzikala? Zabava, razvedrilo, sprostitev, nauk zgodbe ali po malem vsega skupaj?

Za povprečnega človeka je muzikal zabava. V zgodovini, ko se je razvijala opera, je bila ta na začetku strogo omejena, namenjena izključno bogatejšim. Logična posledica tega je bila opereta, ki je bila namenjena širšemu občinstvu, ljudstvu. In muzikal je izšel prav iz te smeri, torej zabave za množice. Prve oblike muzikalov so se pojavile v Ameriki takrat, ko se je pri nas razvijala opereta. To so bile in še vedno so predstave za množice, o čemer še vedno pričajo množični obiski v New Yorku in Londonu. V tem se tudi bistveno razlikujeta muzikal in opera, čeprav danes tudi slednjo obiskuje vedno več mlajših ljudi. Muzikal danes ni nič drugega kot glasbenogledališko delo, z glasbo, primerno času. Srečamo muzikale z rock, pop in klasično glasbo, vse vrste so na koncu koncev zabava. V Angliji in na Broadwayu gredo ljudje gledat muzikal, tako kot hodijo pri nas gledat film v kino. Leta 2005 je bilo, recimo, na West Endu 17.400 predstav v enem letu. Od tega si je istega leta te predstave ogledalo približno 12,000.000 ljudi, od tega kar 37 % domačinov. Mislim, da te številke povedo vse.

Kot vem, je tvoja velika želja ustanoviti profesionalno glasbeno gledališče, ki bi Sloveniji prineslo reklamo, odprla bi se nova delovna mesta …

Muzikal ne more živeti brez financ, torej v tem smislu brez sponzorjev. Zelo si želimo, da bi ta teater zgradili v Celju. To mesto se mi zdi zelo primerno zaradi pozicije in tudi zaradi tega, ker imata Maribor in Ljubljana že vsak svojo operno hišo. A vse skupaj je v vseh pogledih zelo velik zalogaj. Kdaj bo, če sploh kdaj, si še ne upam trditi. Optimist sem, predolgo ne smemo več čakati, nikakor pa ne bomo prehitevali. Saj veste, kaj pravijo: hiti počasi.

Še drugi načrti, ideje za prihodnost?

Idej je ogromno, načrtov malo manj, ker si pri njih vedno omejen in nisi odvisen samo od sebe. Med ideje še vedno spada ustanovitev glasbenega gledališča v Celju, potem tudi enoletno izobraževanje v Londonu. Kar se pa načrtov tiče, bom jeseni v Celju dirigiral opero Teharski plemiči. Malo kasneje načrtujemo muzikal za otroke, sicer že viden, a vsekakor na višji ravni. Že same priprave za muzikal so dolge, najmanj leto prej moraš vedeti, kaj in s kom boš delal. Ob priložnosti pa pozivam vse, ki si imajo možnost ogledati kakšen muzikal, da to priliko izkoristijo čim prej. Toda pozor, obstaja možnost, da vas zasvoji (smeh).

Doris Šegula