Slim Whitman

Countrypolitanec

»Mnogo ljudi me ima za kavboja, ker sem pel pesem Cattle Call in še nekaj podobnih. V resnici pa še nikoli nisem sedel na konju!«

V večini zapisov o Slimu Whitmanu boste zasledili, da je avtor in pevec country glasbe, a ta oznaka je omejujoča, Slim Whitman ni bil nujno »country«; njegova diskografska kariera se je ves čas gibala med countryjem, westernom in čistim popom. Osebno sem bil vedno proti nalepkam in predalčkanju, a če Slimu Whitmanu že moramo kaj nalepiti, se morda zdi oznaka »crooner«, popevkar še najprimernejša; seveda z dobro dozo tradicionalnega countryja v ozadju.

Medtem ko so se Bing Crosby, Dean Martin in podobni samo šli country, je Whitman zares izviral iz tovrstnih voda. Bil pa je dovolj široka glasbena osebnost, da je svoj glas znal uporabljati tudi zunaj meja zvrsti. Pel je preprosto (skoraj) vse. Prav zato so ga glasbeni novinarji označili za »countrypolitanca«, countryjevskega croonerja, ki se je izogibal honkytonkovskih pesmi o pijači in nesreči v življenju.

Rodil se je kot Ot(t)is Dewey Whitman leta 1924 na Floridi – ta zvezna država velja za »deep South«, globoki Jug ZDA. Še vedno živi tam, čeprav se je ob njegovem 84. rojstnem dnevu govorilo, da je preminil. Sicer velik pristaš Jimmieja Rodgersa se je glasbe resneje oprijel šele proti koncu 40. let, ko ga je po radiu slišal peti poznejši Elvisov menedžer Polkovnik Parker in mu uredil pogodbo z založbo RCA Victor. Takrat je Whitman delal v ladjedelnici in v prostem času nastopal z Variety Rhythm Boys. Zaradi poškodbe prsta na levi roki se je naučil igrati kitaro kot levičarji. Pozneje je rad pripovedoval: »V Liverpoolu me je videl Paul McCartney in ugotovil, da lahko igram kitaro kot levičar!«

Prve male plošče, ki jih je, takrat že Slim Whitman, posnel za RCA, niso bile kaj prida uspešne; prvi dve, I'm Casting My Lasso Towards The Sky in Birmingham Jail, sta sčasoma sicer postali legendarni, šele leta 1952 pa je za založbo Imperial dosegel prvi pravi uspeh s pesmijo Indian Love Call, ki je prišla na drugo mesto countryjevske lestvice in med prvih deset na takratni pop lestvici. Slogu Indian Love Call, ki temelji na kompleksnih falzetih in jodlanju, se je leta 1964 po svoje poklonil Roy Orbison s pesmijo Indian Wedding, ki je sicer pretresljiva balada o smrti indijanskega para. Pesem je objavil na hrbtni strani velike uspešnice It's Over. (O, ko te kličem / o, boš odgovorila? / To pomeni, da ti ponudim življenje, / svoje življenje ti dam. / Če me zavrneš, me žalost bo strla, / žalosten bom in sam ... / (Indian Love Call, odl., prev. MK))

Leta 1954 je posnel lastno pesem Rose Marie, 1955. je bil posnet tudi istoimenski film. Mala plošča s to skladbo se je odlično prodajala − na lestvicah je bila dvanajst tednov, kar je bil rekord, ki ga je leta 1991 podrl šele Bryan Adams z balado Everything I Do). V ZDA je sicer redno snemal, vendar je po letu 1955 pravi zvezdnik postal pravzaprav v Veliki Britaniji, kjer je prvič nastopil leta 1958, njegove plošče pa so se tam odlično prodajale. V ZDA niso nikoli natančno vedeli, kam bi z njim; po eni strani je bil precej vpliven pevec, po drugi pa so se njegovi pevski kolegi iz njega večinoma norčevali zaradi nenehnega recikliranja enega in istega pevskega sloga. Najbolje ga je verjetno parodiral Andy Kaufman, ko je nekje konec 70. let preoblečen v Indijca odlično odpel njegovo Rose Marie, zazrt nekam v daljavo, mimo mikrofona, v klasični whitmanovski pozi.

Po pesmi Singing Hills, ki je na lestvicah nasledila Rose Marie, je v ZDA Whitman vse do 1965. slabo uspeval. Tistega leta se je s pesmijo More Than Yesterday vrnil med prvih deset na lestvici country glasbe, do leta 1974 pa je nanizal še nekaj manjših uspehov, med drugimi priredbo Tomorrow Never Comes Ernesta Tubba (1970). Če njegovo izvedbo primerjamo z Elvisovo iz približno istega obdobja, dobimo odlično razmerje tehnike in občutka med prvo in drugo. Whitman je svojo priredbo odžvrgolel, Elvis pa iz nje iztisnil vso bolečino človeka, ki se zaveda, da vse obljube o jutri ne veljajo nič. Ob njegovi izvedbi je povsem zbledela tudi avtorjeva, ki jo je z uspehom prepeval v 50. letih na prireditvi Grand Ole Opry.

Čeprav je bil Slim Whitman v 50. letih reden gost shreveportske radijske oddaje Louisiana Hayride, je v ameriškem spominu zapisan bolj kot kuriozum, medtem ko ga imajo na Otoku še vedno za velikega zvezdnika country glasbe. Leta 1974 se je začasno poslovil od aktivnega snemanja, za kratek čas pa se je vrnil v 80. letih, ko je prek TV-prodaje prodal precej plošč največjih uspehov in spet postregel z nekaj manjšimi uspešnicami, predvsem 1980. s pesmijo When. Tudi v 90. letih mu je TV-prodaja albumov s hiti prinesla nekaj uspehov. Redno ni več snemal, je pa uspešno nastopal predvsem v Evropi in Avstraliji.

Leta 1996 je nemška založba Bear Family izdala obsežno zbirko njegovih zgodnjih posnetkov od 1949 do 1959, čez šest let pa še drugi del, od 1961 do 1967. Zbirki priporočam vsem, ki vas poglobljeno zanima zgodovina popularne glasbe, tako zaradi glasbe kot priložene dokumentacije. Za tiste pa, ki niso pripravljeni seči zelo globoko v žep (obe zbirki staneta okrog 236 evrov), obstaja več kompilacij uspešnic.

Slim Whitman je bil stilist v najboljšem pomenu besede in je vsaj v tej kategoriji enakovreden nekaterim največjim stilistom popularne glasbe, kot so Al Jolson, Jimmie Rodgers, Jerry Lee Lewis in drugi. Bil pa je tudi zelo tehničen pevec; njegove pesmi je imenitno poslušati, ker v njih venomer preizkuša svoj glas. Za kakšna življenjska spoznanja in trpkosti pa bodo prišli prav glasovi Hanka Williamsa, Leftyja Frizzella, Johnnyja Casha in drugih.

Matej Krajnc

Viri:

Slimnet.com

Wikipedia

knjižica k zbirki Slim Whitman: Rose Marie, Bear Family, 1996

knjižica k zbirki Slim Whitman: I'm A Lonely Wanderer, Bear Family, 2002