Tuxedomoon

Prvih 30 let

Ko so lani Tuxedomoon končevali snemanje nove plošče, so ugotovili, da bo izid sovpadel z njihovo 30. obletnico obstoja. Tako so album Vapour Trails objavili v dveh različicah, redni in razširjeni. Zadnja zajema poleg redne plošče še CD s posnetki lanskoletnega koncerta na Portugalskem, zbirko doslej neobjavljenih posnetkov in DVD z videovsebinami. Povrhu je po dolgih letih raziskav končno izšla knjižna biografija Music For Vagabonds: The Tuxedomoon Chronicles.

Zbirka treh CD-jev in DVD-ja z naslovom 7707 tm so uresničene sanje zvestih ljubiteljev skupine. Kdo bi si sploh mislil, da bo kljub izjemnemu ustvarjalnem opusu v arhivih še za poln CD neobjavljenih posnetkov? Ugibali pa smo, da obstaja kar nekaj videogradiva, saj so bili Tuxedomoon od vsega začetka vključeni v gledališke projekte, najraje take z multimedijskim predznakom. Ker so za gledališče prispevali glasbo, so imeli v zameno dostop do kostumov in videokamer ter ustreznih naprav za urejanje slikovnega gradiva. Posneli so javne vaje, ustvarjali amaterske videospote, nazadnje so na oder, video in na ploščo postavili znamenito instrumentalno opero Ghost Sonata.

Ime Tuxedomoon se je vedno izgovarjalo s spoštovanjem. Bili so neopredeljivi in neopredeljeni. Besedila so zavijali v šifre, nekatere pojme so vztrajno ponavljali, a nikdar razkrili njihovega pomena, začenši že z imenom skupine. »Tega nihče ne izda, je družinska skrivnost. Skoraj nepomembna. Roža je roža,« razkriva Steven Brown tako, da še doda skrivne reference, konkretno literarne. Od samega začetka se jih drži še en pojem, Joeboy, ki »straši« po nekaterih ploščah kot urbani duh. »Joeboy je del naslova našega prvega singla in obenem ime naše neprofitne organizacije. Blaine ga je prepisal z grafita v San Franciscu še tam v sedemdesetih.«

Tuxedomoon so eklektični že davno pred tem, ko je to postalo moderno, kar lahko pripišemo času in prostoru, v katerem je skupina nastala, svobodnemu pretoku članstva in ne nazadnje odprtosti duha protagonistov. Steven Brown je študiral klarinet, Blaine L. Reininger violino; srečala sta se na lekcijah elektronske glasbe v San Franciscu in nastali so Tuxedomoon. Prištejmo še, da se je to zgodilo leta 1977, ko sta na vzhodno obalo Združenih držav pljusknila punk in novi val. »Na začetku so ljudje v nas metali steklenice in kričali: 'Kje je bobnar?' Po približno letu dni so zunaj stali v vrsti, da bi nas videli. Izplača se biti pošten,« se zgodnjih nastopov spominja Steven, edini stalni član skupine. Vse to je počasi sestavljalo mozaik vplivov, ki so ga znali še avtorsko nadgraditi. Ne le, da so posneli vrsto pesmi in albumov, ki še danes nekaj pomenijo, izgradili so svojstven zvok, prepoznaven med tisoči takratnih in poznejših skupin. Nič nenavadnega ni bilo, če so na maksi singel s štirimi pesmimi objavili novovalovsko klasiko No Tears, posvetilo Colu Porterju, se poigrali z minimalizmom in sklenili ploščo s proto sint popom. Zbirka 7707 tm dodaja doslej neslišane manjkajoče člene, vsebuje posnetke, ki jih je skupina naredila s člani gledaliških skupin na vajah bolj za špas in kratek čas. Vmes se najde kabaretska priredba pesmi Lili Marlen, vredni so tudi udarni novovalovski poskusi, ki pričajo, da Tuxedomoon niso bili izbrani za predskupino Devo kar po naključju. Najmanj, kar bi lahko zapisali ob prvih letih njihovega delovanja, je, da so bila to burna leta. Ne le zaradi stalnih menjav članov in raznovrstne glasbe, boemska žilica jim ni dala miru. Kmalu, leta 1980, so se družno preselili najprej v London, pozneje na Nizozemsko in nazadnje so pristali v Belgiji. »Naveličali smo se San Francisca in vsaj v kultnih okvirih smo postali dokaj priljubljeni. Čutili smo potrebo po spremembi, in ko smo na prvi evropski turneji naleteli na presenetljivo dober sprejem, smo se naivno vkrcali na letalo in šli … brez papirjev, brez zaposlitve. Samo mladostna norost. Evropa so sanje vsakega ameriškega umetnika, čeprav običajno ne ostane tam!«

Pri belgijski založbi Crammed so objavili večino naslednjih plošč, tudi aktualno Vapour Trails. Vse pa le ni bilo briljantno in izjemno. Tudi oni so sčasoma podlegli duhu časa, prekletim 80. letom. Najprej z novoromantično podobo, ki so jo prenesli kar iz gledališča, potem še s po dolgem in počez sintetiziranim zvokom, priliznjenimi melodijami in tedaj aktualnim elektro funkom. Kar se je takrat zdelo ultra moderno, je še najhitreje najedel zob časa. Transformacijo bi lahko pripisali odhodu Blaina Reiningerja, ki je leta 1982 zašel na solistično pot, a tudi njegove solistične plošče so trpele za podobnim sindromom. »Tudi sam se včasih z nasmehom sprašujem, kako bi takrat zveneli Tuxedomoon, če bi Blaine ostal,« se Steven hipotetično ozira nazaj in o ploščah s sredine 80. let pravi: »Težko reči. Rad imam tiste plošče; res so elektronski bobni neprijetni, ampak številne skladbe še vedno zvenijo odlično, posebno instrumentalna stran plošče Ship Of Fools. Holy Wars pa je bil naš komercialno najuspešnejši album.«

»K sreči« narava vseh vpletenih ni prenesla preproste prodaje, razžaloščeni so se konec 80. let razšli. Skozi 90. leta so se srečevali le občasno ali delovali na daljavo. »Blaine je pogrešal delo s Tuxedomoon in se je vrnil,« odgovarja namesto njega kar Steven. Leta 1991 so namreč obnovili posnetke za Ghost Sonato, tako da je bila pripravljena za objavo na plošči. Člani skupine se med snemanjem sploh niso srečali, vsaj ne vsi naenkrat. Razlog je preprost: vsi so se dobesedno raztepli po svetu, Steven Brown se je na primer preselil v Mehiko, od koder se javlja prek elektronske pošte. »Tja sem odšel, ko so bili Tuxedomoon v stanju mirovanja. Začel sem mehiško skupino Nine Rain; s Petrom in Blainom nisem bil v stikih vse do leta 1997«. Peter Principle deluje kot producent na relaciji London−New York. Blaine L. Reininger je najprej domoval v Italiji, zadnjih deset let živi v Grčiji. Le pihalec Luc van Lieshout je ostal v Belgiji, a še vedno se mora za snemanja in skupne priprave seliti enkrat v San Francisco, drugič v Italijo, Grčijo …

Tehnično Tuxedomoon nikoli niso zares razpadli, kvečjemu so mirovali. In potem je leta 1997 izšla skrivnostna plošča Joeboy In Mexico. Na njej nikjer ne piše, da gre za to skupino, nikjer niso niti zapisana imena vpletenih. Le zvesti ljubitelji so zastrigli z ušesi, saj ime Joeboy nakazuje, da se za tem v resnici skrivajo oni. »To je nadaljevanje plošče Joeboy In Rotterdam, ki je bil prav tako skrivnosten album brez imen … včasih nekdo od nas naredi projekt v sodelovanju, ampak tega ne želi objaviti pod imenom Tuxedomoon,« Steven Brown razkriva tako, da nič ne razkrije. Po več kot desetih letih so ponovno nastopili skupaj šele leta 2000 v Sankt Peterburgu. Povabilu, da bi nastopili v Rusiji, se niso mogli upreti, saj je bila to ena njihovih večnih želja. Koncertni posnetki so izšli tudi na dvojni plošči in so bili bolj poravnava za nazaj. Repertoar je namreč zavzemal le zgodnja dela. »V živo v Sankt Peterburgu je posnetek naše turneje Half-Mute 2000. Ideja je bila predstaviti le skladbe s tega prvega albuma. Ampak zdaj igramo vse več pesmi iz obdobja brez Blaina.«

No, če so se Tuxedomoon odločili za resnejše nadaljevanje, niso mogli ostati le pri recikliranju preteklosti, toda po drugi strani jim prilagoditev na novo tisočletje ni šla najbolje od rok. Za povratniški studijski album Cabin In The Sky (2004) so skoraj morali vpoklicati zunanje producente in glasbenike, ki so programirali ritme in »Tuxedomoon prilagodili novemu tisočletju. To je bila ideja Marca Hollanderja, direktorja založbe Crammed, in bila nam je všeč.«

Zato pa je tisto, kar je prispevalo njihovo trdno jedro (Brown, Reiniger, Principle, Lieshout), ostalo prepoznavno že na približen posluh. Glede na razkošen zgodnji katalog je bila odgovornost toliko večja. Je zdaj, po tolikih letih izkušenj lažje ali morda zaradi visokih pričakovanj težje objaviti ploščo, s katero bodo zadovoljni predvsem Tuxedomoon sami? »Vedno je težko ustvariti ploščo, s katero bi bili zadovoljni. Še z nobeno nisem bil 100-odstotno zadovoljen. Še vedno se trudim v tej smeri … ampak ne najdem … (I can't get no…).«

Sledil je še en odmev »stare« prakse, vabilo za snemanje filma. Po 20 letih so se družno preselili nazaj v San Francisco in v nekaj tednih posneli potrebno zvočno gradivo, ki je izšlo tudi na plošči Bardo Hotel Soundtrack (2006). »Glasba za Bardo Hotel je ostala taka, kot je bila zaigrana, brez nasnemavanja, popravkov, vse napake so ostale. To je bila zame zanimiva izkušnja, nikoli prej nismo posneli takšne plošče. Vse je bila improvizacija, zamisli smo zapisali, takoj ko so se rodile. Grobo, brez poliranja. Pozneje je Peter vse skupaj le uredil in dodal moje 'terenske posnetke'.«

Torej je glasba že narejena, film sam pa še v povojih. Tudi tu bodo protagonisti prav Tuxedomoon. »Trenutno vsi delamo na svojih poglavjih filma Bardo Hotel. Vsak je ustvaril svojo 'sobo'. Imamo različne zamisli in vsak svoj slog, v celoto pa bo vse produciral Bruce Geduldig.« Prav tisti Geduldig, ki je stalni član zasedbe, čeprav skrbi »le« za luč oziroma sceno.In tako pridemo do aktualnega albuma Vapour Trails. Je končen rezultat avtonomnega prilagajanja na sodobnost in spontanega ohranjanja starih kvalitet. Tokrat programirana elektronska podlaga ničesar ne dolguje določeni »šoli«. Ohranili so magično igro violine, klaviatur in klarineta oziroma pihal. Glede na to, da je polovica glasbe zgolj instrumentalne, to takoj prikliče v spomin razmerje, ki so ga vzpostavili že na prvem albumu, pomenljivo naslovljenem Half-Mute;in hrabro se spustijo v improvizacijo. »Vapour Trails je idealizirana različica Bardo Hotela. Ustvarjali smo podobno, le z naprednejšo tehniko, torej z večkanalnimi napravami. Na zadnjih treh CD-jih smo skladali spontano v studiu, vsi skupaj. Ne sprejemamo zamisli od zunaj.« Glasba pa se spreminja, v splošnem in v svetu Tuxedomoon. »V splošnem danes na glasbo najbolj vplivajo hiter tehnološki napredek, internet in svobodno pretakanje glasbenih datotek, kar nadomešča presnemavanje kaset v 80. letih.« In kako to vpliva nanje − najprej na njihov način dela, potem posredno, na prodajo njihovih nosilcev zvoka? »Nismo neposredno prizadeti. Vedno smo bili v undergroundu in ne skrbi nas izguba milijonov manj prodanih plošč, svojo prodajo štejemo kvečjemu v tisočih.«

Tuxedomoon torej niso le mostišče med različnimi žanri, prečijo tudi zemljepisne in časovne osi, radi in brez sramu se ozirajo nazaj in budno opazujejo tukaj in zdaj. Dotaknejo se pritlehnega techna, še vedno so lahko komorno zadržani ali gredo ven, med ulične godce. Vsekakor pa niso več za vsako ceno moderni, v teku s časom. »Resno razmišljam o nakupu gramofona. Bojim se, da ogromno izgubljamo s CD-ploščami, še več z MP3-ji. Glasbo bi rad spet poslušal analogno, rad bi ugotovil razliko, če glasbo resnično slišim drugače. Po drugi strani je računalnik krasen pripomoček in 'lepljenje' je z njim vsaj tisočkrat lažje. Včasih morda celo preveč preprosto.« In ne gre le za tehnični vidik poslušanja, po mnenju Stevena Browna se spreminja splošna percepcija, »spreminja se tudi vsebina komercialne glasbe. Nekdo kot Björk pred 20 leti ne bi mogel prodati toliko plošč«.

Tuxedomoon so druga kategorija, nikoli niso okusili komercialnega uspeha. Še najbližje temu so bili s pesmijo In A Manner Of Speaking, ki so jo pred nekaj leti priredili Nouvelle Vague. V izvirniku jo je pel Winston Tong, s katerim so člani skupine leta 2005 ponovno nastopili v San Franciscu. Po zagotovilih Stevena Browna je bilo to zgolj enkratno srečanje. Pri nas bi bili veseli, če bi Tuxedomoon nastopili vsaj v »okrnjeni« zasedbi, kar se še ni zgodilo. Zelo radi nastopajo po Evropi, tu dobijo najboljše odzive, samo lani so dvakrat nastopili v Zagrebu, v Italiji so praktično doma. In ko se peljejo iz Zagreba proti Italiji? »Že veliko let se samo sprašujemo, zakaj nikoli ne igramo v Sloveniji. Upam, da se bo to kmalu spremenilo!« Tudi mi.

Za pokušnjo skupine v živo še vedno ostanejo koncertne plošče. Dokaz, da se po novem ne mislijo naslanjati le na preteklost, je koncertni album 160207 39° N 7° W (še en prikrit naslov v seriji; pomeni datum in zemljepisne koordinate nastopa, 16. februar 2007, Portugalska), pritaknjen zbirki 7707 tm. Na njem so namreč (razen ene skladbe) pesmi, nastale v novem tisočletju. Koliko starih skupin, ki so se ponovno združile, si drzne objaviti takšno koncertno ploščo?

Zaradi razseljenosti članov skupine je njeno delovanje oteženo, ni več tako burno kot v prvih letih. Iz istih razlogov je trajalo kar nekaj let, da je belgijska novinarka Isabelle Corbisier objavila knjižno biografijo Music For Vagabonds: The Tuxedomoon Chronicles. Knjiga je plod številnih intervjujev s člani skupine in njihovimi znanci, sodelavci, zaradi sledenja njihovim razvejanim dejavnostim pa je morala Isabelle večkrat na pot. Tuxedomoon pač niso rutinska skupina, ki bi v pravilnem dvoletnem ciklusu izmenjevala izdaje plošč in koncertne turneje. Ne, njihova kariera je boemska, plod trenutnih odločitev in nepredvidljivih ustvarjalnih impulzov. Že podatek, da je Isabelle najavila izid knjige za leto 2003, v resnici pa je izšla letos, nekaj pove o mukotrpnosti njenega početja.

Tega človek pač ne počne zaradi denarja.

Janez Golič