Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

Xiu Xiu

Pod pritiskom

Kalifornijski Xiu Xiu so po sedmih letih trmastega vztrajanja pri lastnem glasbenem jeziku le prišli do potrditve vsaj s strani globalne neodvisne skupnosti in izbirčnejših glasbenih kritikov, če že ne morejo meriti na širši odmev na sredini.

Pri poslušanju skupine Xiu Xiu najprej pade v ušesa silna dramaturgija vokalne interpretacije vodje Jamieja Stewarta. Je eden tistih pevcev, ki od poslušalca takoj zahtevajo opredelitev; tukaj ni mlačnih, so le zavezani ljubitelji in (v večjem delu) tisti, ki njegovega glasu absolutno ne prenesejo. Njegovo petje je namreč ena sama neprijetna napetost, še v najbolj pomirjenih trenutkih dramaturško drgeta in potem naravnost in brez opozorila eksplodira v paranoičen, skoraj blazen krik. Ta skrajna interpretacija v poslušalcu, vajenem vsemogočih izumetničenih čustvenih izlivov, sproži refleksni gib − saj ne more niti resnično. Vse je le izmišljena predstava, ki v pop kontekst pretaka starogrško gledališko dramaturgijo. Prav ta vprašanja »avtentičnosti« so stalnica intervjujev, na katera Jamie trmasto odgovarja, da v njegovih besedilih ni nič izmišljenega, so malodane prepis dogodkov, ki so se ga najmočneje dotaknili. Na te pa se sam izjemno čustveno odziva, pri njem ni skrivalnic oziroma »umetniške« svobode. Zato je bil večkrat žrtev zamer, saj je svoje bližnje kar z imeni in neolepšanim opisom postavil v središče svojih pesmi. Pozneje je popustil vsaj toliko, da namesto celih imen v naslovih napiše začetnice.

Nič manj nenavadna ni glasbena podpora. Tudi Jamie je kot večina odraščajočih glasbenih navdušencev šel skozi različna obdobja zanimanj. Začelo se je z The Beatles, kmalu je preskočil na house, ki so ga sredi 90. let vrtele piratske radijske postaje blizu San Francisca. Za nazaj se je navduševal nad britanskim novim valom in po drugi strani začel odkrivati free jazz, avantgardno resno glasbo, tolkalni orkester Gamelan itd. Res vsemogoče. V nasprotju z večino najstnikov, ki so preskakovali med okusi tako, da so zamenjali starega za novega, je Jamie ohranjal stare ljubezni in jih še danes, v zrelih tridesetih. In ko bi vsaj ločeval posamične pristope, ne, v okvir triminutne pesmi rad vnese vse naštete vplive. Namesto da bi zanesljivo izpeljal zastavljeno melodijo, brez opozorila sledi nenaden obrat v jazzovsko eskapado in preskok v naiven, kvazimoderen plesni korak. So zato Xiu Xiu eksperimentalna skupina? Skladajo na slepo in le upajo, da se bo iz tega izcimilo kaj prepričljivega, kar bi jih zadovoljilo? Verjetno bi se spet zmotili. Morda je izvedba res okorna, a nadvse premišljena in na mestu. Morda niso izvrstni glasbeniki, vedo pa, kaj želijo in kako to doseči. Dokaz so nastopi v živo, kjer izvedbe skoraj ne odstopajo od posnetkov s plošč in temu pritrjuje vloga producenta Coryja McCullocha. Pred leti se je odločil izstopiti iz skupine kot glasbenik, a kot producent je še vedno neločljivo povezan z njimi. Prav njegovi predlogi in pomisleki dostikrat odločilno prispevajo h končni zvočni podobi Xiu Xiu.

To ni bila edina sprememba v zasedbi, daleč od tega, Jamie si zamišlja zasedbo kot prilagodljiv in spremenljiv organizem. Zadnja leta z njim v živo nastopa le sestrična Caralee McElroy, ona dodaja povsem drugo dimenzijo, je antipod njegovim izpadom. Že dolgo si je Jamie želel zapeti v duetu, objavil naj bi celo album takih pesmi, a so ga vsi povabljeni zavrnili. Zdi se, kot da ima veliko privržencev, a malo takih, ki bi v resnici kaj naredili z njim. Xiu Xiu so namreč objavili že vrsto t. i. split, deljenih singel plošč, kjer je na eni strani vinilnke pesem Xiu Xiu, na drugi pa na primer Devendra Banhart, the pAper chAse, The Dead Silence itd. Za tesnejše sodelovanje so se zavzeli le člani italijanske instrumentalne postrockovske zasedbe Larsen. Sami bi vam zatrdili, da sploh ne gre za sodelovanje, ampak za pravo skupino XXL (Xiu Xiu + Larsen). Navidez diametralno nasprotna tabora se skupaj odlično počutita. XXL vsem omogoča sprostitev, hitro realizacijo brez vnaprejšnje priprave, tudi praktično zamenjavo vlog. Člani Larsen lahko izskočijo iz liturgične zasanjanosti, člani Xiu Xiu se končno prepustijo lagodnejšim teksturnim eksperimentom. Lani je izšel še kronski dokaz vse širše potrditve statusa cenjene skupine, dvojni album Covered and Remixed. Nadvse različni izvajalci so na prvem disku objavili priredbe pesmi Xiu Xiu, na drugem so remiksi. Devendra Banhart je priredil skladbo, ki je dvignila največ prahu, Support Our Troops, tam je Jamie v besedilu neizprosen: »Zakaj bi me moralo skrbeti, če te ubijejo?« Tu je skoraj treba razumeti kontekst, v katerem je besedilo nastalo. Ameriški vojaki prostovoljci so namreč ob napotitvi v Iran radi zatrjevali, da gredo tja predvsem zaradi ubijanja. Zakaj bi moralo potem Jamieja skrbeti, če bo ubit tudi kateri od njih?

Xiu Xiu je torej le v nekaj letih uspelo priti do t. i. tribute plošče, s čimer se lahko pohvali le malokatera skupina, nastala v novem tisočletju. Je tudi ena redkih, ki v prvi vrsti izpostavlja neposrednost, iskrenost, avtentičnost, lastno izraznost in pri tem ne izbira sredstev. Ni ne provokativna ne prilagodljiva, ampak zgolj samosvoja in odkrita, kar je včasih težko razumeti. Predvsem pa jim ne zmanjka nenavadnih zamisli, nek običajen tok dogodkov jim je tuj. Pod streho so spravili t. i. polaroidni projekt, zanj so pozvali ljubitelje, da fotografirajo koncerte in zakulisje in izbor teh je izšel v knjigi s CD-ploščo neobjavljenih posnetkov. Še eno vez z ljubitelji pa predstavlja ponudba, da kdor ima idejo, naj sam doda besedilo in petje na instrumentalni zapis z naslovom Will You Please Sing On This, ki so ga Xiu Xiu dali v prosto obdelavo na svoji spletni strani v obliki MP3. Odziv je raznolik, med izzvanimi se najde tudi kakšno znano ime, na primer Kristin Hersh.

Ko bi bil po kopici plošč čas za utirjenje, je aktualni album Women As Lovers kvečjemu prijaznejši povzetek vseh odklonov, znanih s prejšnjih izdaj. Melodije, mnogokrat izpeljane iz tolkalnih vaj, so izrazitejše, Jamiejev glas je bolj prezenten, produkcija za stopnjo nad lo-fi. A po drugi strani še vedno »motijo« nenadni preskoki razpoloženj, še vedno smo na ekskurziji paranoičnih stanj. Po prvem poslušanju plošče zagotovo izstopa priredba himnične pop operete Under Pressure skupine The Queen in Davida Bowieja. Xiu Xiu so že na prejšnjih albumih objavljali priredbe, v katalogu imajo tudi EP priredb Tu Mi Piaci. Že sam tokratni izbor priča o koraku v smer širše prilagodljivosti, kajti prej so bili izvirni avtorji iz druge popularne lige (Bauhaus, Joy Division, Alex Chilton idr.). Obenem je tokratna priredba od vseh dozdajšnjih še najbolj spoštljiva, prepoznavna, a vmes še vedno posežejo s freejazzovskim saksofonom in na mesto Davida Bowieja vskoči markantni Michael Gira. Zgodil se je prvi duet, kot si ga je zamišljal Jamie Stewart že leta.

Pri preostalih, avtorskih pesmih še vedno ostaja vtis, da so Xiu Xiu sposobni napisati in posneti povsem zgledne pesmi, take, ki bi našle pot do širšega občinstva, a jim nek notranji refleks to preprečuje. Prvo polovico plošče torej zavzemajo sprejemljivejše pesmi oziroma vsaj nekateri deli pesmi so utirjeni v pop norme, medtem ko se v drugi polovici vrnejo v svoj svet nelagodja. Resda je naslov albuma povzet po romanu Elfriede Jelinek, a besedila so še enkrat prepis Stewartovih osebnih doživetij in interpretacij. Ponovno so se odtegnili poslušalcu, Women As Lovers je ponovno njihova plošča.

Janez Golič