John Szwed

SO WHAT. THE LIFE OF MILES DAVIS.

New York and London: Simon and Schuster, 2002, 488 str.

Še ena biografija Milesa Davisa, porečete. Točno tako. Zato pa je vredna vsake minute branja. O kontroverznem življenju in delu slavnega trobentarja obstaja vsaj še 15 biografij, kronoloških obdelav in slogovnih analiz njegovih albumov in zasedb, objavljenih daljših intervjujev, celo spominov njegovih najožjih sodelavcev. Večina se konča pred letom 1968, dokler je Davis »še igral jazz«, kakor pravi jazzovska ortodoksija. Naj za začetek vsaj spomnimo, da imamo v slovenskem prevodu razvpito Milesovo Avtobiografijo, ki jo je po nizu pogovorov na papir prelil črnski književnik Quincy Troup (prevod Jure Potokar, Založba Tangram, 1999) in je izšla leta 1989, dve leti pred Davisovo smrtjo. Tedaj so vsi planili po njej, ji oporekali avtobiografskost, dejstveno točnost. Ampak vsi so jo brali, se zgražali, smejali in jokali ob njej, grozili s tožbami zaradi razžalitev, terjali popravke. »Pizdun« ni skoparil s psovkami na račun drugih. Toda povedal je tudi, kaj mu pomeni ustvarjanje in igranje godbe, kakšni so njegovi estetski principi, temeljne glasbene vrednote. Vsakomur, ki se peča z glasbo, je razgalil glasbene nazore. Ni nujno, da se strinjate z njimi. Pa vendar so dragoceni napotki, ocene, poskus verbalizacije »neizrekljivo« lepega, celo nevarno lepega, ki ga je podaril svetu.

John Szwed je profesor antropologije, afroameriških in ameriških študij ter glasbe na Univerzi Yale. Med drugim je pisec knjige Space is the Place: The Lives and Times of Sun Ra, kar je zgovoren podatek o njegovi glasbeni širini in estetskem naklonu. V uvodu razloži, kaj sta bila njegova glavna motiva pri pisanju še ene biografije Milesa Davisa. Prvi – mar ni vedno ključen – je radovednost. Vedeti moramo več in pojasniti številne nesporazume. Drugi pa je, da to ni prava biografija v smislu zasledovanja in popisovanja vsakega dogodka in osebe v Davisovem življenju. Niti ni osredotočena glasbena študija. Szwed vztraja, da je knjiga prej meditacija o trobentarjevem življenju, to razgrinja številne pomene, ki so mu jih pripisovali in jih še vedno pripisujejo. Nekatere med njimi je utelešal, ustvaril je javno osebnost, ki je bila včasih celo večja in bolj zapletena od njega v zasebnem življenju. Že avtorjeva opomba, da bi bil potrt, če se za njegovo ne bo pojavila še kaka druga, je vredna gesta. Zares, če je česa preveč, je preveč »ultimativnih« biografij.

Ob izidu slovenskega prevoda Avtobiografije smo zapisali, da je glavna odlika dobrih (avto)biografij glasbenikov in glasbenic njihovo razkrivanje družbenega konteksta, v katerem so se njihove godbe porajale in snovale. Za te historije kritični godboslovec Charles Keil trdi, da so ob sijajnih sodobnih romanih črnih Američank najboljše natisnjeno dopolnilo pri razumevanju, kako so rasizem, seksizem in kapitalizem oblikovali črnsko kulturo, godbe, razmerja med spoloma v današnjih Združenih državah Amerike. To velja tudi za Szwedovo. Ameriška tradicija pisanja, oblikovanja pripovednega loka in zmožnosti oživljanja preteklosti je močna, stroga in visokih standardov. Pisanje biografij seveda ni od včeraj, vendar je še posebno pri ameriških piscih jasno, da so izjemno močan in priljubljen literaren žanr, ki je zraven še socialna in kulturna zgodovina, glasbena analiza.

So What, po komadu z legendarnega Milesovega albuma Kind of Blue, je takšna biografija. Opira se na dosedanje vire, vnovično prebiranje obširnejših intervjujev, ki so jih objavljali v serijah v revijah kar slavni pisci (recimo Alex Halley v Playboyu), na lastne intervjuje z Milesovimi sodelavci, znanci in sorodniki.

Ena njenih odlik je, da se z vsem tveganjem spusti v njegovo življenjsko in ustvarjalno obdobje po letu 1968, v čas stapljanja jazza in rocka, spogledovanja s pop svetom − vse do njegove smrti. Razkriva marsikaj in vabi k vnovičnemu poslušanju, k sprotnemu preverjanju avtorjevih izsledkov, argumentov, ki jih izpeljuje iz nizanja in razgrinjanja dejstev.

Izstopa tankočuten oris Milesovega dolgoletnega prijateljstva z alter egom, s skladateljem Gilom Evansom, verjetno edinim resničnim prijateljem, ki ga je imel. Sklepna »koda« pa je pravi mali sociokulturni esej o glasbeniku. Celo za njegove bližnje in najtesnejše sodelavce je bil Davis uganka. Nobenemu ni pustil blizu in se je upiral kakršni koli interpretaciji njegovega početja. Zato ga je vsak videl drugače, nekateri kot nepoboljšljivega pozerja, drugi kot izvrstnega glasbenika. Ognil se je pravilom in konvencijam v glasbenem poslu in postavljal lastna; kako nastopati kot ne-nastopač, uprizarjati življenjski slog, kako iz hiše, avtomobilov, žensk, glasbe in barve kože ustvariti posel njegovega osebnega teatra. Konstruiral je podobo, ki je segla onstran socialnih izvorov (izviral je iz črnske meščanske družine, iz srednjega razreda). Bil je glasbenik, ki je postal producent in je prevzel nadzor nad vsem in ki je založnike spravljal v paniko. In predvsem je bil sijajen navdih za glasbenike, ki jim je komaj kdaj dal kakšen konkreten napotek.

Verjetno kar drži osnovno in vendarle tako izmuzljivo nizanje »stopenj« njegovih glasbeniških preobrazb z osebnimi vred (menjal je glasbene sloge, ženske in obleke, podobno kot Duke Ellington): na začetku štiridestih je bil čist in uglajen fant, proti koncu desetletja vroča žemljica med bebopovci, na začetku petdesetih »postopaški džanki«, ob koncu teh romantični upornik, rasno ozaveščen glasbenik je bil v poznih šestdesetih letih, alkimist in »soul man« v sedemdesetih, ponoreli izgnanec v poznih sedemdesetih in končno − stara pop zvezda v osemdesetih letih.

Miles Davis je postal mož, ki je zanikal, da bi kadar koli sploh igral »jazz«. Szwed je napisal biografijo o glasbeniku, ki je pet desetletij rušil in gradil pravila igre, vedno tako sam samcat, poln sebe in svojih strahov.

Ičo Vidmar