Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

AUTISTIC DAUGHTERS

Uneasy Flowers

Kranky/Staubgold, 2008

Druga plošča novozelandsko-avstrijskega tria Autistic Daughters pod vodstvom strunarja in pevca Deana Robertsa je mračna in turobno zveneča, ki izpoveduje zgodbo Rehane in njenega življenjskega popotovanja po temačni notranjosti, strahovih in eksistencialnih stiskah, ki se vtiskujejo v krhko in mehkobno glasbeno tkivo tlečih in zastrtih emocij. Zastrtih ne le prek komaj slišnega, skorajda šepetajočega, krhkega glasu Deana Robertsa, ki komajda sledi melodični liniji, ampak tudi zaradi plastovite, počasi vijoče glasbe, ki jo ob njem na kitari tvorita še kontrabasist Werner Dafeldecker in tolkalec drobljivih ritmov in zvenov ter barvitih tekstur Martin Brandlmayr, ter tudi v sami glasbi. V njej je ves čas prisotna neka pritajena lepota, v kateri se odstirajo bogate in raznolike plasti zvoka, ki dušijo emotiven naboj pesmi. Pritajene melodije so predvsem mimobežnega značaja, vznikajo in pojemajo, se potapljajo v pridušenem 'dronu' ali se občasno umaknejo prebadajočemu šumu. Prav tako je z občasnimi refreni, ki še najbolj vznikne na površje v pesmi Gin Over Soured Milk, verjetno najmočnejši pesmi (izmed sedmih) na plošči. Prav vse so vpete v formo pop pesmi, a se od njene izraznosti nenehno odmikajo oziroma se je le lahno dotikajo. Glasbo odlikujejo mehke geste, svojstven minimalizem in ležernost v dušenem izrazu, ki paradoksalno ravno vzpostavlja napetost pričujoče glasbe, ki nas potegne v samosvoj svet kitarskega folka, začinjenega z eksperimentalnimi prijemi. To je bila značilnost že prve plošče tria Autistic Daughters, naslovljene Jealousy and Diamonds, tokrat pa zgodba izraziteje kreira godbo kot celostno stvaritev − razkriva se predvsem v enoviti atmosferi, ki je vtkana v vseh sedem skladb na plošči. V njej prednjačijo predvsem prosto zveneči kitarski akordi, ki se nato v plasteh prelivajo v bolj temačno zveneče zvočne krajine, v katere se vpenja razgrajen ritem, minimalistična basovska spremljava in hrupne teksture, za nekaj čudovitih izlivov pa poskrbita kitarist Martin Siewert v zaključni, mogoče ekspresivno celo najizrazitejši skladbi Hotel Exter Dining Room in gostujoči pianist Chris Abrahams (član The Necks), ki v skladbah Rehana's Theme in Richest Woman In The World poskrbi za čudovite klavirske tonske osamelce, ti so z mehkim zvenom in majhnimi melodičnimi variacijami nekje med Mortonom Feldmanom in klavirskim Erikom Satiejem. Glasba teče nenavadno sproščeno, v rahljanju strukture pa vzpostavlja napetost med formo in svobodnjaštvom, torej improvizacijo; ravno ta napetost, ki glasbo hkrati vpenja v formo pesmi, a se je le bežno dotika. Spontano porajanje čudovitih detajlov v plastovitosti pa je tisto, kar vleče k tej muziki in jo odmika od sanjave melanholije številnih sodobnikov, kot celota pa ima izrazito svojstven pečat, ki mu le težko prilepimo določene reference iz zgodovine popularne in manj popularne glasbe.

Luka Zagoričnik