Letnik: 2008 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BANA CONGO PRESENTS PAPA NOEL

Cafe Noir

Tumi Music, 2007

Papa Noel je danes že vsaj dvakratna legenda: najprej zaradi vloge, ki jo je odigral v zlatem obdobju kongoleške popularne godbe, ki se je raztegnilo vse do leta 1989, ko je umrl Franco, in zaradi razkošne kitarske igre, ki jo razkazuje v zrelem obdobju zadnjih desetih let, ko se je kot prerojen spustil v projekte, ki temeljijo na ponovnem razkrivanju temeljnih historičnih povezav med kubansko in kongoleško glasbo. Rodil se je na božič leta 1940, v Leopoldvillu, v stari kolonialni prestolnici tedanjega Belgijskega Konga. Rojstni dan mu je dal tudi umetniški vzdevek. Leta 1957 je že opravil prvo dokumentirano snemanje, po svojih glasbenih začetkih v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja in sodelovanjih v različnih kongoleških skupinah tistega časa se je pridružil Francu v TPOK Jazz ter z njim ostal vse do njegove smrti. Malo pred tem, leta 1984, je posnel svoj prvi pravi avtorski projekt – ploščo Bon Samaritain, sledilo mu je še nekaj diskografskih poskusov. A ob vsem spoštovanju, ki ga je bil deležen, so ti ostajali precej v senci, saj je bila konkurenca v Francovi zvrsti in med ohranjevalci njegove dediščine precejšnja, njegove mojstrovine pa praktično nedosegljive. Da bi izstopil iz utečenega in poznanega, se je vrnil k svojim najzgodnejšim glasbenim izkušnjam, tesnim zgodovinskim povezavam med kubansko in kongoleško popularno godbo. Cafe Noir je njegov tretji album v navezi s kubanskimi glasbeniki in od prvega do tega je projekt doživel temeljito nadgradnjo. Album Mosala Mokasi iz leta 2001 je posnetek koncerta akustičnega dueta z mladim kubanskim kitaristom Adanom Pedrosom, sicer vodjo skupine Asere; leto pozneje smo ju poslušali na Drugi godbi. Istega leta so za WOMAD pripravili obilnejši projekt, Bana Congo Cross Border Project. Med Kubanci, ki so sodelovali pri tem, je bil tudi Noelov vrstnik (letnik 1937), kubanski igralec na tres, Papi Oviedo, s katerim leta 2002 izdala album Bana Congo; neke vrste nadgradnjo prejšnjega albuma. Na tem izhodišču so se ambicije okrepile, tako se je podaljšal čas do izida novega albuma − minilo je pet let, da je izšel pričujoči album, s katerim je Papa Noel zaznamoval tudi 50-letnico kariere. Pri tej plošči navdušujejo nabor sodelujočih, učinek njihovega sodelovanja ter izbrani repertoar reinterpretacij afriških in kubanskih klasik, kar kaže na sproščen, precej nepretenciozen, po pomenu neobvezen in predvsem plesni album. Tu so kamerunski saksofonist, veteran afriške, tudi zgodnje kongoleške glasbene scene, Manu Dibango, Kubanec Ray Crespo, mlajši kubanski sonero Coto, Kongovka Abby Surya in ne nazadnje tudi Adan Pedroso, s katerim je Noel začel kubansko navezo, potem je tu še cenjen srednjeafriški pevec Sultan Zembellata, ki se še posebno izkaže v skladbi Democratie (izvajal jo je že na enem svojih albumov iz 90. let), in še nekaj afriških in kubanskih mladičev. Med desetimi skladbami na albumu poleg že omenjene Democratie izstopajo še uvodna klasika Africa Mokili Mobimba, eden najbolj cenjenih afriških komadov sploh, še posebno med kongoleškimi glasbeniki; napisal jo je Dechaud, starejši brat Dr. Nica, izvorno pa je bila del repertoarja orkestra Le Grand Kalleja, tj. Josepha Kabaseleja. Klasična je Rochereauxova, tj. Tabu Leyeva izvedba, igrali in snemali pa so jo še številni, v novejšem času na primer Sam Mangwana, Tshala Muana, Ray Lema, Ricardo Lemvo in Rumbanella Band. Zaradi razkošne izvedbe izstopa tudi naslovna pesem Cafe Noir in že samo zaradi teh treh skladb se izplača poslušati ta album, pa tudi ob njegovem preostanku se boste vsaj sproščeno pozibavali in zabavali.

Zoran Pistotnik