MICHAEL BLOOMFIELD

Analine Plus Michael Bloomfield

Takoma Records, 2007

Michael Bloomfield (1943−1981) je bil eden prvih pomembnih belopoltih kitaristov bluesa. Burno kariero je začel v znameniti skupini Paul Butterfield Blues Band. Znan je bil po odličnih kitarskih solih in različnih kitarskih ukanah, ki si jih je na svojih prvih elektrificiranih albumih zaželel celo Bob Dylan. Bloomfield je bil znan spremljevalni kitarist, imel pa je tudi zanimivo solistično kariero in prav albuma Analine (1977) in Michael Bloomfield (1978) spadata med glasbenikove boljše izdelke.

Bloomfield je najprej snemal za založbo Columbia in zanjo posnel pol ducata odličnih albumov. Pozneje je taval od založbe do založbe in iz kritiškega zornega kota snemal kakovostno zelo različne plošče – od odličnih pa do takšnih, ki bi jih bilo najboljše pozabiti. Pričujoča izdaja prinaša glasbo z dveh albumov, ki spadata nekako med boljše glasbenikove stvaritve in ju boste v vsaki boljši enciklopediji našli opremljeni z več zvezdicami. Bloomfield se je v soju žarometov počutil nelagodno, zato se je večkrat umaknil v osamo, posebno naj bi ga utrujale dolge turneje. Za nameček so bile tu še težave z drogami in alkoholom. Ne glede na povedano je pričujoča plošča z dvema odličnima albumoma klasika Michaela Bloomfielda, glasbenika, ki je odraščal ob zvokih rhythm'n'bluesa, rockabillyja in bluesa in ki mu je kot zrelemu muzikantu uspelo vse te vplive zliti v razpoznavno celoto. Obe plošči odlikuje značilen kitarski slog, v katerem je slišati odmeve izpod prstov B. B. Kinga, Lonnieja Johnsona in podobnih kitarskih herojev. Bloomfield je med drugim delal kot organizator koncertov v nekem folk klubu. Tja je vabil stare kitariste akustičnega bluesa in se tako iz prve roke naučil različnih skrivnosti igranja kitare. Bil je kot spužva, ki je vsrkavala različne vplive in jih na koncu zmešala v nekaj novega. Na teh posnetkih se kaže kot radovedna glasbena osebnost z nekakšnim mladostnim zagonom, za nameček pa je bil multiinstrumentalist in tako ga slišimo igrati bendžo, bas, bobne, klavir, orgle in ukulele. Lahko rečemo, da je ljubil glasbo podobno kot Jerry Garcia, saj se ni sprijaznil zgolj z enim glasbilom, svoj repertoar pa je dojemal kot zelo širok idiom.

S poslušanjem tega CD-ja si boste lahko ustvarili zvočno sliko, ki zgovorno priča o Bloomfieldovi glasbeni viziji, kakršno je imel v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Tedaj se je namreč vrnil k brezkompromisnemu bluesovskemu zvoku. Gre za močno in prodorno glasbo, kakršno bi v določenih obdobjih svoje kariere rad igral Eric Clapton, a mu to velikokrat ni uspelo. V primerjavi s »poštirkanim« Claptonom zveni Bloomfield surovo, kot bi pravkar prišel iz najbolj zakotne špelunke v Chicagu. Po mojem okusu čista klasika! Žal spregledana, a ravno zato še privlačnejša.

Jane Weber