BABY DEE

Safe Inside The Day

Drag City, 2008

Safe Inside The Day je predvsem v glasbo prelito osebno doživljanje kultne performerke, vokalistke, harfistke in pianistke, celo cirkusantke Baby Dee, ki je izkušnjo transseksualnosti prelila v izjemno čutne, trpke, a z ironijo in humorjem zabeljene skladbe, ki jih prežemajo jazz, folk, klasična glasba, kabaret, cirkuška poskočnost in še kaj v produkciji Matta Sweeneyja in Bonnie Princea Billyja na sledi Toma Waitsa, Antonyja and The Johnsons, Current 93 in drugih, vendar s prefinjeno samosvojo noto. Baby Dee je odraščala v Clevelandu in plošča Safe Inside The Day govori prav o duhovih preteklosti, ulici, v kateri je odraščala in jo v sedemdesetih zapustila zaradi New Yorka. Na vračanje v preteklost jo je nagovoril Will Oldham, Baby Dee pa je to prelila v mestoma elegične, večinoma pa poskočne večžanrske pesmi, v katerih ne manjka iskrivega humorja in jedke samoironije, ki prekrivata sicer bolj temačno obarvano prevladujoče občutje naplavin časa in ran, ki jih je kot dekle, ujeto v deško telo, preživljala na ameriškem srednjem zahodu. Vse to se vtira predvsem v njen glas, ki ima razcepljeno, androgino vsebino, ob tem pa se v vsaki pesmi spretno vije med množico občutij in razpoloženj, od lepote, prepojene s srhljivo bolečino, in žalobnosti, sikajočih in rezkih ironij do posmehljivega tona in že kar kičastih, pretiranih vokalnih sprehajanj na sledi tradicijam vodvila, cerkvenega zborovstva in muzikala. Ob tem jo spremlja širok spekter dobro aranžirane godbe, od nosilnih klavirskih linij, ki jo režejo po tradiciji ragtima, celo srednjeveške klasike in klasičnih romanticizmih v bolj umirjenih skladbah do nežnih in odrezavih godalnih aranžmajev, pritajene rockovske kitare, ki občasno zapluje v polje folka in pritajenega, a poskočnega pulza. Produkcija para Oldham in Sweeney je zračna, ogolela in mestoma bolj hrapava, ki kot meso zagotavlja prežemanja trpkih in veseljaških vsebin v samosvojo celoto, ki krasi ploščo Safe Inside The Day. Na njej najdemo cvetober gostov: poleg že omenjenih Willa Oldhama in Matta Sweeneyja še Andrew W. K., James Lo iz Chavez in številne druge, ki vešče spremljajo Baby Dee v njenih osebnih pripovedih, v katerih mrgoli obstrancev iz sosednje ulice, ki so po svoje zaznamovali njeno mladost. Če nas je Tom Waits v svojem opusu mojstrsko popeljal na odrinjeno stran življenja pritlikavcev, vlačug, mornarjev, pijancev in preostalih junakov z roba družbe, nas banda okrog Baby Dee pelje v srčiko njenih lastnih doživetij. Dee je klasično trenirana harfistka, ki je spremljala zasedbo Current 93 in Antonyja and The Johnsons na njegovem prvencu. Nekaj let je bila glasbeni direktor in glavna organistka v katoliški cerkvi v Bronxu, nato nastopala kot hermafrodit v cirkusu, se več let klatila in klošarila, nastopala na triciklu in ob tem igrala harfo ter v novem tisočletju posnela dve plošči za založbo Davida Tibeta. Pred dvema letoma se je umaknila iz sveta glasbe, zdaj pa je ponovno tu in zapolnjuje vrzel med Tiger Lillies in Antonyjem and The Johnsons. Plošči kot celoti sicer umanjka neka težja patina, vendar nas v razponu šegavih skladb v slogu Big Titty Bee Girl (from Dino Town) in The Only Bones That Show in baladnih, turobnih Safe Inside The Day in You'll Find Your Footing ne pusti ravnodušnih. Če v prvi upesnjuje misel: »Notranjost je večja kot zunanjost, pomembnejša in manj destruktivna,« pa je zaključna skladba prepotreben, bolj optimističen, a vendarle dvoumen zaključek dobre plošče, v kateri se skozi prečiščeno notranjost ranjene duše lepše slika svet, ki jo je prizadel v preteklosti.

Luka Zagoričnik