HOLY FUCK

LP

Dependent Music, 2007

Začetki Holy Fuck, upravičeno znanih tudi kot »zlobna super skupina iz Toronta«, segajo v leto 2004, ko so svoje ustvarjalne sile združile staroste iz skupin By Divine Right in King Cobb Steelie. Porodne krče te združbe pa predstavljajo solistični nastopi Briana Borcherdta v maniri primitivnega tehna na prav tako primitivnih klaviaturah. Zavoljo finančne omejenosti, saj si ni mogel privoščiti samplerjev in sekvencerjev, se je poslužil opreme, ki jo je našel doma, torej raznih starih klaviatur, distorzijskih pedalov in glasbil za otroke, v glavnem vsega, s čimer je mogoče proizvajati ali manipulirati zvok. Temu je botrovalo tudi njegovo še iz najstniških let izvirajoče navdušenje nad ustvarjanjem eksperimentalnih posnetkov lo-fi.

Drugače kot mnogi ustvarjalci na elektronski glasbeni sceni bi Holy Fuck z veseljem svoje izdelke − v nasprotju z IDM − opredelili kot neinteligentno plesno glasbo. Udarnost zvoka gre pripisati bobnarskemu dvojcu (Glenn Milchem in Loel Campbell), ki dela to super skupino prav posebno zlobno oziroma to zlobno skupino prav posebno super. Opremljeni z dvema setoma bobnov, baskitaro, vsaj dvajsetimi klaviaturami z otroškega oddelka, mešalkami in s celo 35-milimetrskim filmskim sinhronizatorjem se odpravijo na nastope, ti so jih že ustoličili kot neukročene blazneže, ki več kot zaslužijo naziv izvenčasnih improvizatorskih mojstrov. Že pregovorno velja, da pred nastopi ne vadijo.

Novi album LP, ki je izšel pri Borcherdtovi založbi Dependent Music, priča, da se je skupina, odkar je posnela svoj prvenec Holy Fuck (Dependent Music, 2005), dodobra prekalila. Ves material se je izoblikoval na nastopih v živo pred občinstvom in bil nato v studiu z istim zanosom tudi ovekovečen. Oznako odličnosti bi prejeli v živo posnet podivjani Super Inuit, romantična Lovely Allen in hipnotični Royal Gregory. Od dubovskega mutantskega kraut rocka in psihedelične organske elektronike lo-fi do plesne norije in groovy noisa. Bonanza za 21. stoletje in onkraj.

Pina Gabrijan