JURE PUKL NEW VIRUS QUINTET

Sound Pictures

Goga, 2007

Saksofonist Jure Pukl pripada tisti generaciji slovenskih jazzistov, ki je zelo odločno in samozavestno stopila na slovensko glasbeno prizorišče z začetkom tega tisočletja. Za to samozavest je imela tudi trdno podlago, ki so jim jo dale bogate izkušnje šolanja, praviloma v tujini, ter vzporedni prvi ustvarjalni poskusi v sodelovanjih z lokalnimi glasbeniki. Ker je v tem času z nastankom nekaterih manjših ali neodvisnih založb postala tudi založniška praksa na domačih tleh vsaj malo dostojnejša in vredna hkratnega jazzovskega dogajanja, so ti ustvarjalci relativno hitro dobili tudi priložnost dokumentirati svoje početje. Priložnost, ki so jo upravičili s praviloma povsem kompetentnimi izdelki in ki je bila še posebno pomembna zato, ker jih je nedvomno motivirala za nadaljnje delo, nam, proučevalcem tega segmenta v zgodovini kulture teh krajev, pa zagotovila dokumente, ki olajšujejo sledenje njihovemu ustvarjalnemu razvoju. Rezultati takšnega pristopa so bili kaj kmalu vidni, in tako nam je danes veliko lažje vrednotiti njihovo aktualno početje. Jure Pukl je svojo dosedanjo diskografijo krstil leta 2003 z albumom The Wizard, ki ga je že posnel z zasedbo pod imenom New Virus Quintet. Njegov prejšnji album Serendipity, ki ga je v začetku leta 2004 posnel z mednarodno zasedbo in konec istega leta izdal pri mariborski neodvisni založbi Igorja Bezgeta, Sensor Records, smo hvalili skoraj točno pred dvema letoma. Vzporedno s tem se je kot sodelavec ali gost seveda pojavljal pri kar lepem številu projektov in na albumih drugih avtorjev in zasedb. Na novi plošči z dobršno mero doslednosti razvija svoj začetni ustvarjalni nastavek, zato ga povsem upravičeno, skorajda pričakovano spet podpisuje z New Virus Quintet. Njegove nove avtorske skladbe – za to priložnost jih je obelodanil šest, za uvod in zaključek uporabljena The Riff je seveda boj dramaturška domislica – zvenijo res dobro, prepričljivo, v maniri zdaj že prepoznavnega polnokrvnega avtorskega jazza, značilnega za ustvarjalce te generacije, kakršni so na primer še Robert Jukič, Igor Lumpret, Lenart Krečič, tudi nekoliko starejši Igor Bezget in še kdo. Izvedel jih je ob pomoči izjemno močne ekipe glasbenih sodelavcev, ki jih je – pohvalno – poiskal kar med vrstniki. Vsi so pravzaprav glasbeniki, ki so tudi sami že prepoznavni avtorji, nekateri pa imajo za sabo tudi delo z lastnimi zasedbami, lastne projekte in diskografske izdelke. Tu je najprej že omenjeni kontrabasist Robert Jukič, opazen je prispevek pianista Erika Marenčeja, prav prijetno preseneča kitarist Jani Moder s svojimi, v posameznih skladbah sicer dokaj skopo odmerjenimi, a domiselnimi intervencijami, Gašper Bertoncelj pa postaja eden najzanimivejših bobnarjev, ki soustvarjajo podobo aktualnega jazzovskega početja v teh krajih. Pričakovano je, da ima na tem albumu prvo besedo njegov avtor in vodja kvinteta. Pukl se tokrat nenehno drži samo tenorskega saksofona. Ta odločitev in zdaj že prepoznaven zvok njegovega glasbila samo še dodatno poenoti splošen vtis po poslušanju albuma, njegovo zvočnost tudi resnično naredi kompaktnejšo, bolj prepoznavno, bolj avtorsko. Verjetno je tudi v tem pristopu iskati dodaten razlog za presenetljivo medsebojno izenačenost skladb, med poslušanjem tako organiziranega gradiva pa skorajda ne najdemo šibkega trenutka, po katerem bi kakšna izstopila iz tega enotnega toka. Odstopanja ni, takšna povezanost pa bi bila lahko tudi moteča, celo monotona, če ne bi bilo že omenjenih izstopajočih prispevkov posameznih sodelavcev ter zares pestrih razsežnosti v igri saksofonista. V skladbi Hubschrauber, ki album tudi dejansko zaključi – sledi ji samo še dramaturški iztek s ponovno uporabo uvodne The Riff – vsa opisana sinergija doseže nesporen in tudi pričakovan vrhunec, saj je bila ta skladba že pred časom prepoznana kot najboljše, kar je Pukl ustvaril do tedaj.

Zoran Pistotnik