ZLATKO KAUČIČ

Vizionarja

Goga Musica, 2007

V obdobju zadnjih nekaj let je Zlatko Kaučič zagotovo dosegel enega od vrhuncev svojega dozdajšnjega ustvarjalnega življenja. Ta se kaže večplastno in z različnimi, na eni strani samo glasbenimi, na drugi pa z bolj merljivimi, zunanjimi kazalci. Takšni so zagotovo tudi število projektov, dokumentiranih na ploščah, in frekvenca, s katero te prihajajo pred naša ušesa, ter dejstvo, da izhajajo in doživljajo zelo naklonjen kritiški sprejem doma in v tujini. K temu je zagotovo treba pridati tudi zares širok in raznovrsten nabor tukajšnjih in tujih sodelavcev, ki mu jih je uspelo privabiti. Eden izmed bolj markantnih med omenjenimi dokumenti je zagotovo plošča Vizionarja. Kot se pri podlagah za njegove diskografske podvige pogosto zgodi, je vsebina tega albuma spet koncertna; posnetek je nastal 28. junija 2006 v Cankarjevem domu na koncertu znotraj programa takratnega festivala jazza v Ljubljani. Za naslovom se skriva tudi že iztočnica konceptualizacije tega projekta − zapuščina dveh nespornih velikanov sodobne umetnosti v 20. stoletju: Srečka Kosovela in Steva Lacyja. Če je prvi – sicer za Kaučiča zelo oseben in stalen vodnik skozi ustvarjanje – tokrat samo navdih in poezija, ki je na tem albumu sicer prisotna na dva načina in iz dveh virov, tokrat ni (neposredno) njegova, pa je delo drugega vgrajeno v sam temelj tega projekta. Že ta razsežnost in izvedbeni postopek naredita Vizionarja za enega najbolj ambicioznih in zahtevnih Kaučičevih udejanjenih projektov do zdaj. Lacyjeva zapuščina je vgrajena v osnovo najprej seveda najbolj običajno: z izborom njegovih skladb in z izvedbo njihovih priredb. Album vsebuje deset pesmi, od tega so štiri Kaučičeve, šest pa je Lacyjevih. Res je tudi, da sta po dejanskem trajanju svojega deleža na albumu oba avtorja kar izenačena. A Lacy je na albumu prisoten še skozi zelo spoštljivo interpretacijo njegovih skladb, ki poznavalsko sledi zanj značilni kompozicijski logiki, ki je imanentna avtorjevi skladateljsko-izvajalski metodi, zato jih v novi preobleki zlahka prepoznavamo kot njegove in potem v njihovi ekskluzivni nadgradnji, za katero z nezgrešljivo, vedno prepoznavno interpretacijo poskrbi gostja − pevka Irene Aebi, ustvarjalna in življenjska Lacyjeva sopotnica. Z njo tudi najprej in iz prvega vira vstopi v to zgodbo poezija; vsa besedila, ki jih Aebijeva izbira, uporablja, podaja in zvočno intervenira vanje, imajo svoj vir in navdih v radikalnih, avantgardnih pesniških praksah okolja, v katerem sta z Lacyjem izoblikovala svoj ustvarjalni kredo. Nič novega ne bomo povedali, če opozorimo, da sta v precej etapah ustvarjalne poti sodelovala s sodobnimi pesniki, plesalci, koreografi, gledališčniki, vizualnimi umetniki in še kom. Druga zanimiva, a za ta medij žal neslišna poetična razsežnost tega albuma je zapisana na njegov ovitek. To je poezija Blage Dimitrove, oblikovana v kratke, nekajvrstične poeme, v glavnem naslovljene enako kot naslovi izbranih Lacyjevih skladb in zagotovo navdahnjene z njimi in jazzom nasploh, o čemer pričajo tudi posvetila konkretnim jazzovskim ustvarjalcem. Potem so tu seveda še ustvarjalci tega projekta. Na eni strani je Kaučič k sodelovanju povabil svoje že pri drugih projektih preverjene italijanske prijatelje, ki z njim zaokrožijo jedro tokratne ekipe v značilen jazzovski kvartet: Emanuele Cisi s saksofoni, Bruno Cessalli za klavirjem (hkrati je na odru usmerjal koncert) in Ares Tavolazzi s kontrabasom. Povabil je še cenjenega gosta Paula McCandlessa, ki vzame v roke in nasloni na ustnice oboo, angleški rog, basovski klarinet in flavto. Temu izvajalskemu naboru je dodal kvartet francoskih rogov, v katerem je bil prvi mož Boštjan Lipovšek, za svoje ustvarjalno delo v zadnjih dveh letih pravkar nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Rezultat opisanega je predstavljen na albumu prepričljivejše od tistega, kar smo doživljali v neposredni prisotnosti njegove izvedbe. Kar je pričakovano in logično. Album in koncert zahtevata različno dramaturgijo; prvi dopušča drugačno strukturiranje istega gradiva, skladbe, čeprav razvrščene v istem zaporedju, delujejo na njem izčiščene in bolj avtonomno, ker se ne zlivajo v enoten koncertni tok. Vsako posebej je mogoče izdvojiti, si jo ponoviti, kakšno preskočiti, zamenjati vrstni red njihovega poslušanja in tako preizkušati njihovo vrednost, prepričljivost, posebnost, večpomenskost, zvočno razsežnost, interpretativno potenco tistih, ki so se posebno angažirali prav pri njihovi izvedbi. Kar seveda omogoča dodatne razsežnosti njihove percepcije. Zato je končni vtis o ponujenem na albumu kompleksnejši, pa čeprav smo v resnici vse slišali že na koncertu. In zato je Kaučič z Vizionarjema naredil še en odličen album; skoraj se mi zdi, da celo proti svojim pričakovanjem, v lastno presenečenje.

Zoran Pistotnik